Večini pristašev ameriškega metala je v trenutku izida albuma Wrath najverjetneje zvonil kak opomnik ali pa so vsaj pogledali na koledar in poiskali rdeč krogec, ki označuje enega njihovih najsrečnejših trenutkov v letu 2009. Polni pričakovanj se spravijo k poslušanju in na koncu so ... mislim, da relativno zadovoljni?
Prvo kot prvo, da razjasnimo eno zadevo: Wrath je čisto ok album. Vseh enajst komadov daje vtis premišljenega, sofisticiranega ustvarjanja z mnogo raznolikosti v idejah. S sabo nosijo melodičnost in širino prejšnje plošče (Sacrament) in tudi tehnične ter zapletene riffe, ki spominjajo na njihove starejše stvaritve. Intro je prijeten, melodičen in lepo vabi k poslušanju nadaljevanja, ki pa ima bolj malo zveze z introm (hell yeah!). Komadi, ki sledijo so sicer melodični, vendar nosijo s sabo posebne metalske groove in »core-šus«, ki ga dandanes čaka vsak metal mladiček, da lahko sosedu na koncertu z dobrim razlogom razbije nos. Pojavljajo se tudi taki riffi, ki jim je težko ali celo nemogoče slediti z ali brez vpliva kakršnihkoli psihoaktivnih substanc, je pa zaradi dobre produkcije tudi zadeva malo olajšana. Slišati je res, da je plošča precej komercialno ustvarjena saj je zvok zelo čist, skorajda že »MTV čist«, medtem ko je album Ashes Of The Wake nosil s sabo tisto pravo metalsko čistočo. Ne vem če se splača izgubljati preveč besed o samem igranju Lamb Of God, a jih bom vseeno. Kot vemo je bratski tandem Chris in Willie Adler še vedno ena izmed najmočnejših bratskih ekip v svetu metala. Ne povezuje ju le ljubezen do glasbe, temveč tudi očitno sovraštvo do brivnika. Kot zanimivost bi dodal, da je Chris Adler na začetku banda imel željo do igranja bas kitare vendar ga je prekosil John Campbell, kar je Chrisa prisililo k bobnom (kako daleč prideš, če ti težijo). Tudi Duane Morton in Randy Blythe nista od muh, še posebej slednji, ki je trenutno najverjetneje glavna tarča vokalnih plagiatorjev po celem svetu. Na tem albumu sicer vokal na trenutke deluje rahlo spremenjen, kot da bi bile glasilke na manjši predelavi, vendar se še vedno sliši dobri stari Randy.
Tisti, ki se vam prilega opis iz prve povedi se najverjetneje strinjate s tem, da je Wrath dobra stvar, vredna posluha. Je pa tudi res, da od Lamb Of God vedno čakamo nekaj več, če ne več pa vsaj nekaj drugačnega.

David