Še en kulten band, o katerem je na teh straneh bolj malo govora. Imam občutek, da zato, ker bi lahko debatirali, ali so Tool sploh tr00 metal? Več o tem v spodnjih vrsticah. Kljub temu sem prepričan, da večini bralcev zveni znano vsaj ime. Na sceni so sicer prisotni že več kot 30 let, toliko je vsaj preteklo vode od izida debitanca Undertow (1993). Razlog, da se nisem odločil besedičiti o Undertow, je poleg očitnega argumenta, da je band na začetku še iskal pravi glasbeni recept in si nabiral izkušnje, predvsem kadrovske – Tool so dosegli kultni status s klasično »post-Undertow« zasedbo, ki je stabilna vse do današnjega dne. Poslovil se je le basist Paul D'Amour, ki je v band vpeljal psihedeliko, ki je ostala del bandove identitete.

Paula, ki v zadnjih letih služil vsakdanji basistični kruh pri Ministry, je zamenjal Anglež Justin Chancellor, ki je psihedeliko nadgradil z edinstvenim načinom igranja basa in rabe efektov (čisto na začetku albuma v intru Stinkfist je slišati čudne zvoke, gre za bas). Poleg tega je band imel srečo, da se je med Justinom in kitaristom Adamom Jonesom razplamenil naravni bromance, katerega posledica je naravna harmonija med basom in kitaro. Najslavnejši komad Tool, ki ponazarja to harmonijo in na momente celo zabriše mejo, kje se konča bas in začne kitara, je Schizm z naslednika Lateralus (2001), a ga omenjam le zaradi razlage koncepta. Srebrno medaljo bi dal glavnemu riffu na Forty Six & 2, kjer je prav tako dvoumno, za kateri instrument gre. Ekipo dopolnjuje virtuozni bobnar Danny Carey, ki je v zvok Tool uvedel poliritmične elemente – poleg ostalega eksperimentiranja, seveda. Frontmana, ekscentričnega Maynarda Jamesa Keenana, pa kdo od vas morda celo pozna iz njegovih stranskih projektov, zajebantskega banda Puscifer in A Perfect Circle. Kot zanimivost – James je bil kratek čas pevec Rage Against The Machine, a (na srečo) je življenje naneslo, da je našel pot k Tool, kjer je prava glasbena podlaga za njegov vokalni stil. Adam Jones pa je bil menda šolski prijatelj s Kirkom Hammetom iz Metallice. Da povzamem – Tool so band, ki ne obstaja brez vseh štirih članov oziroma so vsi štirje člani enakovredno zastopani. Glasba ne bi bila ista brez kateregakoli člana (v nasprotju z, na primer Megadeth, Opeth, Jethro Tull in podobnimi, kjer je band zasnovan na »vodji«, ki ustvari večino glasbe in vodi predstavo).

Toliko je bilo že povedanega o Tool, nič pa o albumu na tapeti. Torej, Aenema (ki se stilsko pogosto navede kot Ænima) je drugi studijski album Tool, izdan leta 1996. Mimogrede, aenema pomeni rektalni klistir oz. spiranje rektuma in/ali spodnjega debelega črevesja s tekočino. Zvok klistirja je v primerjavi z Undertow že bolj dovršen in slišati je, da je band našel lastno identiteto ter gradil na osnovi Undertow. Na tem mestu bom znova načel tematiko zvrsti. Tool, hipsterski zasofisticiranci, se sami nočejo klasificirati in se zapirati v omejene okvirje, zato imam nehvaležno nalogo sam definirati glasbeno zvrst. Če mi uperite nabito pištolo v glavo in zahtevate takojšen odgovor ali smrt, bi se glasil »progresivni psihedelični metal«. Ko bi le bilo življenje tako preprosto … V nobenem oziru ni metal progresiven kot ameriška scena iz 80-ih in 90-ih na čelu z Dream Theater. Ni tehničnega soliranja, ni klaviatur, ni tipičnega prog čistega vokala, ni balad. So pa distorzirane kitare, udarnejši ritmi, občasni kriki, deset-plus-minut dolgi komadi, osebnoizpovedna lirika in predvsem radiu zelo neprijazen zvok – torej metal!

Radiu neprijazen ni le zvok, ampak tudi lirično sporočilo z besedili, nerazumljivimi slehernikom, celo tistim, ki so uspešno absolvirali iz študija besedil Taylor Swift (ja, ne zajebavam se, dejansko obstaja v ZDA študij Taylor Swift, kjer se analizira lirika, glasba in splošen fenomen njene persone). Ta kompleksnost je dvorezni meč, saj marsikomu to, kako naj rečem, psevdointelektualno bahanje deluje prevzetno in daje občutek, da se imajo Tool za nekaj več od ostalih. Žalostni ekstrem tega pojava je nastanek tako imenovanih »fanov Tool«, ki fanatično analizirajo besedila, iščejo skrita sporočila ter radi razsvetljujejo in izobražujejo nas, kmetavze, ki smo preveč neumni, da bi sami doumeli pomen. V bistvu podobno kot vse religije, ki od vrat do vrat novačijo ovčke, da se pridružijo čredi. Dejstvo, da je pevec in pisec besedil Maynard to seciranje in iskanje globljega pomena besedil označil za čisto neumnost ter band distanciral od fanatičnega krila fanov Tool, je zgovorno samo zase. Vseeno, Tool imajo kvalitetna besedila in so, poleg glasbe, vsaj zame, dobršen del odgovora na »Zakaj Tool?«. Če se postavim v vlogo fana Tool, bi začel z literarno analizo Stinkfist, eno zame najboljših pesmi z Aenema. Stinkfist, po slovensko, smrdeča pest, govori o spopadanju z odvisnostjo katerikoli oblike. Ne želim si – potrebujem! Vedno več, vedno več, vedno več. Več jemljem, manj čutim in manj veselja je v tem. Naivno bi bilo trditi, da se lirika vrti o uporabi drog. Kaj pa denar, karierni uspeh, ambicije, seks, splošen užitek? Več ga imamo, več ga želimo in vse manj smo srečni z večanjem »količine«. V ozadju lahko tiči tudi svetobolje ali eksistencializem – »I will keep on digging until I feel something«. V besedilu je razbrati, kako se lirski subjekt pomika čez začrtane meje. Začne se s prsti (»Finger deep within the borderline«), nato členki (»Knuckle deep inside the borderline«), sledi komolec (»Elbow deep inside the borderline«) in končno rama (»Shoulder deep within the borderline«). To je tista genialnost Tool, ki tiči v podrobnostih in presega zgolj glasbo. Življenje je nihalo, ki niha med trpljenjem in dolgčasom, je dejal pesimistični filozof Arthur Schopenhauer, ki je tlakoval pot filozofiji absurda in ostalim eksistencialističnim smerem. Torej, si zaslužim naziv fana Tool? Omembe vredno besedilo je še »hit albuma«, Forty Six & 2, ki je obče gledano najprepoznavnejši komad albuma. Besedilo je bilo interpretirano (s strani fanov Tool) do skrajnosti, a kratka interpretacija gre nekako tako: Obstajajo tri vrste ljudi na svetu. Tisti, ki imajo 42+2 kromosoma, »mi, normalni ljudje«, ki imamo 44+2 kromosoma, ter duhovno in fizično napredna vrsta ljudi, ki imajo 46+2 kromosoma. Človeštvo kot celota naj bi težilo k višji stopnji zavesti in se pomikalo k stadiju 46+2. Teorija izhaja iz jungovske psihologije in je na tem mestu ne bi razlagal – kot pravi fan Tool sem mnenja, da je itak ne bi razumeli. Za sproščanje vzdušja bi omenil še popolnoma zajebantsko pesem, ki sliši na ime Die Eier von Satan (»satanova jajca«). Besedilo je kuharski recept o njihovi pripravi, a kot sestavino izključuje jajca. Glasba me spominja na Laibach, je zelo netipična kompozicija Tool, v samem bistvu čisto elektronska ali industrial – plus petje zamenja govor v nemškem jeziku. Vsekakor teoretiki zarote zagotovo vidijo skriti pomen v pesmi, le zakaj bi v recept o jajcih izpustil jajca kot glavno sestavino?

Toliko o esenci Tool skozi percepcijo uma. Dolžan sem povedati še nekaj, da pridejo na svoj račun tudi ušesa. Glasbo sem s pištolo na čelu definiral kot psihedelični progresivni metal. Okej, bom nadaljeval na tej točki. Kot »glavna hita« albuma na pladenj polagam zgoraj omenjena Stinkfist in Forty Six & 2, ki elegantno povzemata zvočno arhitekturo Aenema. Poleg njiju bi dodal še naslovni Aenema, ki glasbeno pluje v bolj prog kot psihedeličnem oceanu. Besedilno Aenema izraža gnus nad nepristnostjo in površnega dojemanja življenja populacije Los Angelesa (kjer so Tool tiste dni prebivali) in želijo, da povodenj, kot klistir, odplakne ta drek vse do Arizone. Band svetuje ljudem, naj se raje naučijo plavati. Dokaj konkretno sporočilo z nič psihedelične subtilnosti. Droge serotoninskega sistema najbolj udarijo v epilogu albuma – Third Eye. Lahko bi trdil, da je glavnina psihedelike skoncentrirana v tej pesmi. Intro zajema govore o uporabi drog, glasba je kaotičen trip in prog metalski odgovor na Alan's Psychadelic Breakfast Pink Floydov. S poliritmičnim igranjem bobnov glasbeni genij Dannyja Careyja tu pride najbolj do izraza. Močna uporaba efektov, skakanje v ekstreme glasbene dinamike, menjava petja in govora, LSD-jevsko ponavljanje istih ritmov čez več verzov … Mislim, že ime Third Eye je očitno, kajne? Tretje oko je, če me spomin ne vara, metaforično oko nekje na čelu ali zgornjem delu lobanje, s katerim človek vidi metafizično realnost, skrito bistvo, aure drugih ljudi, višjo resnico in podobno. Za tiste, ki jim je tostranski materialni svet bolj pri srcu in nimate potrpljenja prebijati se skozi 13-minutni Third Eye, a bi vseeno želeli okusiti psihedeliko, o kateri pišem, lahko prisluhnete začetku komada Eulogy. Monotono »ti-ti-ti-ti, ti-ti-ti-ti, ti-ti-ti-ti« mi pred oči nariše zadetka, ki pluje po vesolju in nezavedno v ponavljajočem ritmu udarja kovinski nož za mazanje masla ob desertno žličko. Refren sicer metalizira vzdušje in popotnika za trenutek prikliče nazaj na Zemljo. Da pokrijem večino albuma, bi s prstom pokazal še na obilo »mašil«, ki so v resnici bolj kot uverture ali intermezzo in sami po sebi nimajo glasbene vrednosti: Useful Idiot, Message to Harry Manback, Cesaro Summability, (-) Ions. Nasprotno pa (uradno) manj izstopajoči  H., Hooker With a Penis, Jimmy ter Pushit dovršijo skoraj 80-minutno izkušnjo.

Če si izposodim besedilo Eulogy, sem v tej recenzijo imel »veliko za povedati, imel sem veliko ničesar za povedati«. Nalašč sem se postavil v čevlje fana Tool ter skušal s sofisticiranimi ali akademskimi izrazi približati idejo Tool in njihovo mistiko tistim, ki jim band ni poznan. Govori se, da je srebrni lak na površini kitare Adama Jonesa odgovoren za njegov zaščitni zvok. Govori se, da so Tool skrivni člani prostozidarjev ali celo iluminatijev, saj zakaj bi sicer komponirali pesem v Fibonaccijevem zaporedju???!! Kjerkoli že leži resnica, moje mnenje je, da so Tool v glasbi postavili mejnik in takšnega banda ne bo nikoli več, zato le izkoristite priložnost in si jih oglejte v živo, dokler je še možnost. Poleti nas namreč obiščejo na Dunaju.