Dark Angel, med domačimi Dark Fucking Angel ali pa L. A. Caffeine Machine, so leta 1986 izdali Darkness Descends, svoj magnum opus, »najbrutalnejši thrash metal album vseh časov«, album, s katerim so se predvsem v underground sceni zasidrali med vodilna imena in s katerim so še dandanes poistoveteni. Nekateri kritiki so jih skušali odpraviti kot zgolj band, ki je želel biti hitrejši in brutalnejši od someščanov Slayer, a kot danes razlaga Gene Hoglan, je bilo ravno obratno: sami Slayer so bili, predvsem v obdobju pred izidom albuma Hell Awaits, redni gostje na vajah mlajših kolegov in od tam pobrali marsikatero zamislico.

Hoglan, mali veliki genij, ki je z devetimi leti pričel obiskovati srednjo šolo, s trinajstimi pričel z igranjem bobnov in s šestnajstimi postal lučkar pri Slayer ter celo gost na njihovem prvencu Show No Mercy (posnel je back vokale za Evil Has No Boundaries), ni bil originalen član Dark Angel. Po ironiji usode je svojo kariero sicer začel v bandu Dark Angel, a šlo je za popolnoma drug band (kmalu so ime na zahtevo Hoglana spremenili v Carnage: »I thought Dark Angel was a gay name!«). Član banda je postal konec leta '84, po tem ko so posneli prvenec We Have Arrived (založba je na ovitku albuma uporabila njegovo fotografijo, navkljub negodovanju Hoglana, ki ni želel, da bi ga enačili z bobnanjem Jacka Schwartza), ter kmalu postal gonilna sila in obraz banda. Hoglanov agresivni pristop je band popeljal v popolnoma nove sfere, za razliko od večine drugih bobnarjev (denimo Lombarda, ki kot soavtor ni podpisan niti pri enem Slayer komadu) pa je pisal tudi same komade: že na Darkness Descends je bil soavtor glasbe treh ter pisec besedil petih komadov. Glavni pisec glasbe je bil sicer kitarist Jim Durkin, ki je prispeval tudi naslove komadov (Hoglan pa je nato glede na naslov napisal besedilo, denimo Death is Certain (Life is Not), kjer je za izhodišče uporabil smrt lastnega strica). Predvsem njegov izjemen lirični doprinos je tisti, ki ga je kot glasbenika dvignil daleč nad povprečje, a je žal tekom zgodovine ostal docela neopažen in četudi je danes Gene Hoglan institucija, pojem, ga večinoma dojemamo zgolj kot  bobnarja.

Po menjavi basista Roba Yahna z Mikom Gonzalezom ter priljubljenega pevca Dona Dotyja z Ronom Rinehartom, skoraj nepismenim potetoviranim bivšim zapornikom, je leta '89 sledil težko pričakovani album Leave Scars, ki pa je publiko nekako razočaral. Eden izmed razlogov je bila novi vokalist, drugi precej slaba produkcija, spet tretji ta, da so, tako kot njihovi rivali Slayer leto poprej, posneli album, ki ni nasledil predhodnika v smislu »še hitreje, še ekstremnejše«. Album je bil za 15 minut daljši, komadi so bili bolj kompleksni (tudi štirje z dolžino nad 7 minut), nastali  pa so v kolaboraciji med Durkinom in Hoglanom, ki je do tedaj že postal  tako dober kitarist, da je ritem kitare za komad Cauterization v celoti  posnel sam (četudi nekoliko počasneje, kot je bilo skomponirano). Tudi s tekstovnega vidika je bil album nadgradnja prejšnjega, z bolj splošnih tem (Sodoma in Gomora, Nostradamus, Judge Dredd) pa se je Hoglan usmeril v temačnost človeške psihe (pedofilija, depresija, mizoginija), pri čimer je  kot velika inspiracija deloval Andrew Vachss, odvetnik in avtor številnih knjig na temo spolnega nasilja nad otroci.

Vse to nas pripelje do leta 1991 in zadnjega Dark Angel albuma Time Does Not Heal. Leto 1991 je bilo prelomno za thrash metal, gre za leto, ko je bila izdana zadnja velika klasika tega žanra (Arise), kakopak tudi leto, ko je izšel zloglasni Black album, eden izmed ključnih žebljov v krsto thrash scene (drugi so si sledili leto za letom: 1992 - Vulgar Display of  Power, 1993 - Chaos A.D., 1994 - Burn My Eyes; leta 1995 (ter še nekaj let  zatem) ni izšel noben zares omembe vreden thrash album). Leta 1991 je svoj klimaks doživela death metal scena, kamor so se zatekli mnogi thrasherji iz osemdesetih. Prav tako so leta 1991 izšli nekateri izmed zadnjih prodajno megauspešnih albumov »trših rock« bandov (Nirvana, Pearl  Jam, Guns n' Roses). Scena se je menjala. Tudi založba Relativity je svoj posel selila v rap vode, kultno podzaložbo Combat, v osemdesetih dom številnih ključnih metal bandov (Death, Possessed, Exodus, Heathen itd.), pa je po hitrem postopku likvidirala. Leta 1991 so na Combat izšli še zadnji trije albumi: Idolatry (Devastation), I Hate Therefore I Am (Cyclone  Temple) ter Time Does Not Heal, opremljen s famozno nalepko »67 minutes of  music! 9 songs! 246 riffs!«.

In niti en rif ni bil odveč. Sredi turneje leta '89 se je v bandu zgodila  ključna sprememba, saj ga je zapustil soustanovitelj ter ob Hoglanu glavni komponist Jim Durkin. Nadomestil ga je Brett Eriksen (ex-Viking), ki je s  seboj prinesel ubijalske rife in odlično komplementiral Hoglana pri pisanju albuma. Time Does Not Heal je večinoma Hoglanov produkt. Napisal je večino glasbe, vsa besedila, melodije, vokalne linije, odigral je ritem kitaro, ter seveda briljiral na bobnih, za katere danes pravi, da so bili tedaj njegov sekundaren instrument - ne da bi se poznalo. Tu je dosegel svoj vrh kot pisec besedil, mamutskih tekstov (dolgih tudi po 500, 600 besed; za primerjavo, Master of Puppets jih ima okoli 300), mojstrovin, katere je pisal na različnih krajih tekom turneje leta 1990 in to tudi vestno beležil. Time Does Not Heal je album, ki se ukvarja z dnom človeške družbe, s ponižanimi in razžaljenimi, z izmečki, s spregledanimi in izbrisanimi. Hoglan nam predstavi posilstvo skozi oči ženske (An Ancient Inherited Shame), nadlegovanje otrok (Time Does Not Heal), sprevržene spolne prakse  (Psychosexuality) itd. - kritika cerkve (The New Priesthood) na tem albumu izgleda kot razvedrilo.

Struktura albuma je podobna kot pri predhodniku Leave Scars – ali pa Master of Puppets – in jo lahko razčlenimo v pet faz. Prvo predstavlja uvodni komad, hiter, udaren, razmeroma preprost. Naslovni komad Time Does Not Heal porabi dobro in minuto in pol za »priprave«, ko pa se enkrat rafal riffov sprosti, poti nazaj več ni: še ko za nekaj trenutkov upočasnijo tempo, nam postrežejo z izjemno težkimi, kotalečimi in catchy riffi, ki kar kličejo po vrtenju glave na 3/4 hitrosti. To je sicer domena druge faze albuma, ki ga krona drugi in po mojem mnenju najboljši komad, Pain's Invention, Madness (gre tudi za najljubši komad pevca Rineharta: »’Cause it's so fuckin' heavy!«), skoraj osemminutna epopeja, ki svojega grozečega ritma ne izgubi niti ob eni številnih menjav tempa in ki lepo demonstrira morda najlepšo lastnost albuma: ne glede na to, koliko riffov, obratov in sprememb je v komadih, so ti še vedno zelo koherentni. Torej ne gre le za skupek skupaj nametanih idej, temveč vsak del dejansko spada tja, kjer je. Tretji komad Act of Contrition, ki je izšel tudi kot promocijski single, je glasbeno v celoti delo Bretta Eriksna. Mrakoben in večji del počasen komad, ja katerega se Hoglanova posesivna besedila prilegajo kot ulita, je njihova verzija The Thing That Should Not Be, komad, ki lepo pokaže, da thrash metal ne rabi biti hiter, da bi bil tudi učinkovit.

Naslednjo fazo predstavljajo epski komadi na sredini albuma, in sicer The New Priesthood, Psychosexuality, An Ancient Inherited Shame in Trauma and Catharsis, ki skupaj zasedajo kar 33 minut in pol. Gre za komade, ki so zgrajeni v obliki naraščujoče napetosti, kjer se riffi in refren ponavljajo in ponavljajo, a vsakič v bolj ekstremni obliki, vse do poslednjega orgazma ali katarze, kakor koli hočete. To so komadi, ki so glasbeno ekvivalentni dvo- in triminutnim Slayer šusom tipa Piece by Piece, Altar of Sacrifice in Reborn, le da trajajo po devet minut. Ko »predpisanih« par minut mine, ko se uho poslušalca utrudi in terja počitek, Dark Angel to presekajo z le še skrajnejšim nadaljevanjem komada.

V četrti fazi se album prelomi s komadom, kjer se strasti nekoliko umirijo, in sicer s komadom Sensory Deprivation, ki predstavlja bolj melanholično, »sludgy« plat banda. V živo tega komada niso igrali, na albumu pa odlično služi kot povezava do zaključne pete faze: zopet je to razmeroma preprost, udaren in hiter thrash komad. A Subtle Induction je s petimi minutami daleč najkrajša kompozicija na albumu, s svojo brutalno neposrednostjo pa spominja na starejše komade iz obdobja Darkness Descends in album zaključi na prav tako visokem nivoju, kot se je ta začel.

Time Does Not Heal lahko klasificiramo kot progresiven in/ali tehničen thrash metal, a popolnoma v drugačnem smislu kot npr. Watchtower. Gre za  riffovsko orientiran album, strukture komadov pa so precej bližje »normalnemu« poslušalcu, saj 67 minut (ter 246 riffov in kilometer besedil) mine, kot bi mignil. Komadi so (z morebitno izjemo Act of Contrition in Sensory Deprivation) navkljub njihovim bogatim aranžmajem ter rafiniranosti na področju produkcije, vokala in zaradi več počasnih delov še kako udarni in popolnoma pritičejo bandu, ki je bil v drugi polovici 80. poznan po z energijo nabitih koncertih, stage divih in obolelih vratovih. Še najbolje to demonstrirajo številni videoposnetki s turneje leta 1991, kjer band deluje bolj heavy kot kadar koli, komadi s ploščka Time Does Not Heal pa so na publiko ravno tako učinkovali kot stare klasike z Darkness Descends.

Ob izidu je album prejel večinoma pozitivne kritike, kamen spotike je bil po večini le Rinehartov melodičen vokal, na katerega se nekateri takrat še niso privadili, a kakšnega večjega vtisa ni naredil. Njihova evropska založba Under One Flag je sicer uredila turnejo, na kateri so večinoma igrali z Re-Animator in Demolition Hammer, a je bilo publike bolj malo. Gene Hoglan je leta 1992 doma posnel nekaj komadov za potencialni peti album (The Atrocity  Exhibition), s tem pa se je zgodba Dark Angel tudi zaključila. Zatem se je utrujen od vloge vlečnega konja kot eden najbolj čislanih bobnarjev pridružil bandom drugih mastermindov. Sprva Chucku Schuldinerju v Death, zatem Devinu Townsendu v Strapping Young Lad, kasneje pa se je tako ali drugače pojavil v številnih bandih, kot so Testament, Forbidden, Viking, Fear Factory, celo Anthrax, katere je v 80. zasmehoval tako kot mnogi drugi v undergroundu. Ni znano, ali je še napisal kakšno besedilo, toda zakaj bi se trudil: kot pravi sam, je le približno 2 odstotkoma ljudi mar za njih.

V zadnjem času smo priča revivalu spregledanih progresivnih metal albumov iz zgodnjih 90. prejšnjega stoletja. Albumi, kot so Focus (Cynic), Elements (Atheist) in Spheres (Pestilence), so bili za čas izida postavljeni na stranski tir, saj so ljudje pač raje poslušali Deicide in Cannibal Corpse, danes pa se priznavajo kot  klasike. Time Does Not Heal nekako ne sodi mednje, saj je še vedno bolj prvinsko metalski kot omenjeni, prav tako pa ne uživa tako kultnega renomeja, a vzporednice vseeno lahko potegnemo: gre za album, ki je premikal meje, a je izšel v nepravem času, ki je namenjen zahtevnejši publiki in ki tudi po neštetih poslušanjih še vedno ponuja zmeraj nekaj novega. V času, ko je vse zastonj in ko albumov ne vrednotimo več po tem, koliko denarja nas stanejo, temveč koliko časa smo za poslušanje porabili, je 67 minut Time Does Not Heal znova in znova dobra naložba. Priporočam poslušanje v old school maniri: s knjižico z besedili pred seboj in brez pametnega telefona v bližini.