Srd / Ater Era / Britof / Ayd

Ker sem že lani konec leta in intenzivneje v začetku tega prispeval skromni delček k nastajanju »Vraga, ki je v tem mesu« ali vragvmesiton, je moj čas pričakovanja končnega izdelka tokrat potekal ali izgledal nekoliko drugače. Dejansko manj intenzivno, saj sem imel dosti več časa za spoznavanje celotnega izdelka, a če ste prebrali mojo recenzijo, navdušenje nad tem zaradi tega ni bilo nič manjše oziroma je še vedno visoko. Lahko govorimo na tem mestu in ob tem času leta že o albumu leta? Komur black metal ni blizu, bo zdaj seveda samo zamahnil z roko, medtem ko bomo nekateri obiskali aktualno promocijsko turnejo, v okviru katere Srd skoraj vse nastope izvedejo v družbi Primorcev Ater Era in Korošcev Britof kar ali vsaj dvakrat. Zaradi tega nisem smel ali želel izpustiti začetka turneje Theatrum Mortis Humanae Tour v Ljubljani, kjer so kot dodatna skupina nastopili še Ayd.
 
Pa začnimo z Ayd, sludge/doom/shoegaze/post metal zasedbo. Z njo sem se srečal prvič. In kakšno srečanje je to bilo! Le nekaj minut pred prispetjem do Orto Bara sem še spal. Nato hiter skok iz avtomobila, da ne zamudim preveč, nato obvezni opravki na blagajni, nakar sem pa že zavijal za ovinek spodnje dvorane in stal pred odrom, kjer je bilo v tistem trenutku še ogromno prostora. Glede na velikost dvorane bi lahko rekel, da je bila ta ob sedmih zvečer še bolj ali manj prazna. Na odru basist, kitarist in bobnar, iz zvočnikov pa ustna harmonika. »Kaj še spim ali res prav slišim?« sem se spraševal. Predhodno so me kolegi opozorili, da so Ayd posebni, a tega pa res nisem pričakoval. Z ustno harmoniko sem dejansko slišal vse, nič v nadaljevanju me ni več presenetilo, pa čeprav so se Ayd izkazali kot resnično posebni. Na določeni točki sem jih zaradi clean vokala basista primerjal s progresivnimi folk black metalci Dordeduh brez folklornih glasbil, v kakem drugem trenutku pa sem vzporednice vlačil z … Hja, globoko sem brskal po spominu, da bi našel kak sludge ali doom metal band, ki bi se približal eksperimentalni noti Ayd, a zaman. Žal sem v tem oziru »prekratek«, da bi lahko navrgel kako referenčno ime, zaradi česar sem se nehal truditi z iskanjem in se predal glasbi. Pri tej sem opazil, da bas kitara dostikrat drži ritmično podlago, medtem ko kitara potuje v povsem samosvojih sferah. Ko so bili ritmi melodične narave, sem se z njimi lahko poistovetil, medtem ko so mi počasni, težki, globoki in dolgi ritmi predstavljali pretežak zalogaj. Hkrati nikoli nisem vedel, kateri komad po vrsti band igra, saj jih ni napovedoval, med njimi pa tudi ni bilo pravega premora.

 
Kratka pavza in nato Britof. Jebela cesta, kako so bili glasni. In koliko ljudi se je že zbralo zaradi njih pod odrom. Ko sem se bolj ali manj z lahkoto prebil pod oder, se je tam že plesalo, vse skupaj pa je dajalo vtis, da so Britof male zvezde tega koncertnega večera. Če smem verjeti setlisti, ki sem jo smuknil po koncertu z odra, Slovenjgradčani niso zaigrali mojega najljubšega komada. In kateri je to? The Scum of the Earth z aktualnega albuma Ruins. So pa začeli s tem albumom, in sicer z otvoritvenim komadom Buzz. No, na tega se je torej moshalo, morda še na naslednjega, nakar je motörheadovski pristop odstopil mesto počasnejšim ritmom, s čimer se je umirilo tudi dogajanje pod odrom. Ko se je tempo dvignil, se je dvignila tudi norija pod odrom. Ali: kakor so Britof igrali, tako smo mi plesali. Veselico so nato prekinile tehnične težave: »Prvi špil na turneji in že je vse šlo v kurac. A to ni prva stvar, ki je danes crknila. To je rock'n'roll.« Ko je bila baskitara spet pripravljena, se je rock'n'roll veselica nadaljevala, meni pa se je »zaluštalo« novih viž iz hiše Darkthrone. Slučajno? Naj to presodi vsak sam, a za moje pojme je referenca vsaj pohvale vredna. Za band, ne zame, hehe. Skratka, tehnične težave so bandu nagajale pri upoštevanju tesno zastavljenega urnika: »En komad še in smo konc. Zamujamo u kurac.«

 
Po Britof spet ven na svež zrak. Mah, kakšen svež zrak! Zaradi dežja so se vsi kadilci zadrževali pod dežniki pred dvorano, tako da je bilo še na stranišču za nas nekadilce več svežega zraka. Ali na dežju. Izbral sem raje rahel dež.
 
Dvajset minut je minilo en, dva, tri in že so na odru stali Ater Era. Pri njih sem se moral že nekoliko bolj potruditi, da sem prišel pred oder. A ko sem prebil zadnje vrste, se mi je spredaj odprlo več metrov »praznine« – idealno delovno okolje za vsakega fotografa torej. Nameščen na svoji poziciji sem bil pripravljen za akcijo nekaj minut po začetku prvega komada. Če sem pevčevo podajanje besedila prav razbral, je šlo za komad March to Abysmal Void z aktualnega albuma Clades, temu pa je takoj sledil še Cuneal Paradigm s taistega albuma. Skoraj 20 minut tehnično dovršenega, zahtevnega in unikatnega black metala. Čeprav Ater Era proizvajajo tudi dosti počasne glasbe oziroma hitre riffe kombinirajo s počasnejšimi, njihova glasba nikoli ne izgubi na moči, ta ves čas ponuja intenzivno izkušnjo. In nič drugače ni bilo v primeru novega komada Terra Rossa, ki je bil tako skromno napovedan: »Imamo novo skladbo in nov videospot. In imamo nove majce. Prosimo, postrezite si.« Do trenutka pisanja teh vrstic novemu komadu doma še nisem prisluhnil, zato bom uporabil misli, ki so me spremljale v živo v dvorani. In sicer: »Komad je znova razgiban, medtem ko mi deluje hiter moment bolj melodičen.« Ob priliki, in če se bom spomnil, da sem se zmotil, se bom v tej zvezi morebiti popravil. Zdaj pa gremo dalje, saj smo že prispeli do zadnjega komada. Ater Era imajo dolge komade, tako da jim v 40 minut uspe dejansko spakirati samo štiri komade. Med temi pa je bilo znova presenečenje, kajti podali smo se v leto 2013. Na vrsti je bil album Beneath Inanimate Grime, komad Drifts of Dead Ground. Enostavno čudovito je, kako uvodni clean riff skoči v distorzirano neurje, v katerem nas čakajo nadaljnji številni odlični riffi. Komaj čakam na ponovitev v Mariboru!


Po ponovnih 20 minutah pa Srd. Prvič v novi postavi (vsaj zame). Peterica je ponudila učno uro black metala v družbi vragvmesiton (beri: album je dolg 45 minut). Kot že prej sem imel znova težave prebiti se pred oder, a ko sem prispel tja, tam sploh ni bilo več prazno, kar bi si moral misliti že na poti do tja, saj se mi je ponudil prizor, ki ga med nastopom domačih metal bandov nisem vajen. Številni obiskovalci so snemali začetek koncerta. Ampak ne ta okoliščina ne poln Orto Bar ti kot bandu ne povesta, da si uspel. Da kot band ali glasbenik res delaš stvari prav, dokazujejo kriki najstnic v prvih vrstah. Ne hecam se, sem videl in slišal na lastne oči in ušesa. OK, zdaj pa dejansko h glasbi. Da ne bom znova izpadel kot največji fanboy, naj najprej izpostavim »negativne« stvari. Srd so imeli nekaj tehničnih težav, nekaj je nagajalo ozvočenje, saj se je skozi ves koncert ponavljalo tisto moteče piskanje. Poleg tega sem imel občutek, da smo pri drugem komadu za kratek čas »izgubili« lead kitaro. A če odmislim ali odštejem ti dve okoliščini, je bil zvok čist in razločen, tako da ne eni in ne drugi kitari ali celo baskitari ni bilo težko slediti. Niti petju, kar je bilo za marsikoga, ki je poznal besedila, zelo prijetna izkušnja. In takšnih sploh ni bilo tako veliko, kolikor sem malo ujel, ko sem se vsake toliko ozrl po dvorani, kar pa spet ni bilo tako zelo pogosto. Večino koncerta sem se namreč »brigal zase« in užival v najnovejšem albumu, ki ga je peterica odigrala v celoti in v vrstnem redu kot na ploščku. Najboljša odločitev, ki jo je band lahko sprejel. Če že delaš release party novega albuma, ga tudi predstavi v celoti. Glede na odzive na nove komade je tisti največji hit očitno Mrtvaški ples, saj se je publika nanj odzvala najintenzivneje (beri: z mosh- in circlepitom). Ko je odzvenel še komad Kaštiga, je pevec Goran le s kratkim »Hvala!« naznanil premor. A ni trajalo dolgo, pa smo že zaslišali:
 
Ne toči solz,
potok jih ima dovolj,
če iščete milost,
ne iščite več,
ni boga,
ki reši vas,
spuščam golobu kri.

Temu komadu je sledil še drugi s splita s Shining, in sicer Sreča na vrvici. Nato spet premor, tokrat malo daljši, tako da so se ojačale zahteve »Soči!«, ki pa niso bile uslišane. Na vrsti je bil naslovni komad prejšnjega albuma Ognja prerok. Razočaranja določenih obiskovalcev nisem delil, komad je v mojih ušesih odličen, zato sem ga tudi z veseljem sprejel. Soči smo v preteklosti že tako ali tako mnogokrat slišali, tako da se mi ni zdelo nič narobe, če ga je band tokrat izpustil. Na aktualni turneji ga morebiti na nobenem koncertu niti ne bo odigral. Prišli bodo poletni festivali in prišel bo ponovni čas za Soči.

 
In kako naj zaključim opis tega (znova) fenomenalnega koncertnega večera? S povabilom v Maribor, kjer bodo Srd, Ater Era in Britof danes zvečer zagotovo enako kakovostno ponovili vajo. Vsi štirje bandi so pokazali, da so nekaj posebnega, zato menim, da moramo biti ponosni, da imamo v Sloveniji tako kakovostne bande in možnost njihove neposredne podpore. Se vidimo znova pod odrom!