Po dolgotrajnem obljubljanju in prestavljanju je beseda končno postala meso. No, album God Hates Us All, za katerega sumim, da bi ga bil marsikdo pripravljen zamenjati za kakšno kilo mesa. Telečjega recimo.
God Hates Us All ima tipičen in prepoznaven zvok Slayer, pa naj to velja za vokal, bobnanje ali kitare. Težava je edino v tem, da nam Slayer na tem albumu to pokažejo v ne preveč navdušujoči obliki. Album je netekoč, neizrazit, preveč preprost,… Na trenutke tudi zatežen, saj so za skoraj vsako dogajanje, ki se na plošči začne, našli sredstvo da ga pravočasno (in uspešno, he) ustavijo. Svoji agresiji pa se, pohvalno, tudi tokrat niso odrekli.
Razvoj Slayer, ki se je z Divine Intervention prenesel na Diabolus In Musica, se sedaj v isto smer nadaljuje z God Hates Us All. Če ste fanatični pristaši Slayerskega zvoka, vas pa tale album vendarle lahko zadovolji.

Matija