Se spominjate mojega zadnjega stavka pri recenziji zadnje W.A.S.P. plošče The Neon God Part 1? »...in čakamo, kaj bo prinesel Part 2«? No, dočakali smo. In kaj smo dočakali? Eno najboljših heavy metal plošč zadnjega desetletja.
Priznam, W.A.S.P. so eden mojih naj bandov vseh časov, vendar to dejstvo niti malo ne vpliva na mojo oceno te plošče, saj si ta zares zasluži samo najvišje možne ocene. Bolj ko poskušam najti kako napako, bolj mi je plošča všeč, napak pa razen morda dolžine (okoli 40 minut) ni od nikoder. Riffi so pravi (zares ubijalski od prvega do zadnjega komada), Blackie je spet pravi jezni Blackie, njegova vokalna predstava je ponovno v top formi, bobni pa so na plošči sploh zgodba zase; Frankie Banali je tako kot že na Crimson Idol pred 13. leti dokazal, da mu je v tej zvrsti glasbe težko najti enakovrednega. Plošča divja mimo, vsebuje vse od divjih The Resurrector, Never Say Die, najbolj »crimson idolovsko« obarvanega komada The Demise, pa vse do baladno obarvane Clockwork Mary, nato pa pridemo do zadnjega komada, 13 minut in 39 sekund dolgega epa The Last Redemption. Ta komad pa je poglavje zase, pravi heavy metal orgazem, saj po mirnem začetku in večih spremembah ritma preide v eno najbolj odbitih, divjih heavy metalskih divjanj v Blackiejevi zgodovini. Ko pa se vanj vključijo še klaviature in orkestralni filmski vložki, me po hrbtu oblivajo mravljinci... Uau!
Brez zajebancije, tole je absolutno obvezen nakup za vsakega fana, vsakega, ki bi W.A.S.P. rad spoznal, za vsakega, ki stopi v CD prodajalno z nekaj denarja v žepu! Long live Blackie Lawless & W.A.S.P.; jaz pa že komaj čakam njihove bližajoče se koncerte!

Grega