Nov album, nove pesmi, nova zasedba… Vse je novo, le “Maestro” Yngwie ostaja. To smo pri izumitelju neoklasičnega metala že navajeni, kot tudi na to, da je njegovo najustvarjalnejše obdobje že mimo. Njegove plošče iz devetdesetih so težko primerljive s klasikami iz osemdesetih kot Odyssey, Trilogy, Marching Out, a vseeno mu včasih še uspe narediti izdelek primeren glasbeniku njegovega kova.
Za Attack nedvomno velja, da je eden njegovih najboljših v zadnjih dobrih desetih letih. Prvi stik s ploščo tega še ne obeta, a ko spoznamo vse njene nianse, je to očitno. Že sama kristalno čista produkcija naredi poslušalcu ploščo veliko sprejemljivejšo od prejšnje, kjer je bila produkcija res slaba. Yngwie ima tudi še leta 2002 daleč najhitrejše prste, vendar se je tokrat izognil preigravanja do onemoglosti od začetka do konca, ampak je vmes odigral tudi nekaj mirnejših, čutno odigranih delov z lepimi melodijami. Pri Freedom, ki jo je celo sam odpel, pa je zašel že malo v bluesovske vode. Da Yngwie še ni pozabil na Ritchieja Blackmoora je pokazal s tem, da je v band ponovno vzel bivšega Rainbow pevca; tokrat je to Doogie White (le kdaj bo na vrsti Ronnie James Dio?), ki je s svojim vokalom prispeval dodatno plus točko k plošči. To pa ne velja toliko za klaviaturista Dereka Sheriniana, a ne zaradi morebitnega slabega igranja, ampak zaradi stranske vloge, ki mu jo je namenil Yngwie. Ego je še vseeno prevelik, da bi drugim pustil več svobode.
A njegovim privržencem je to jasno kot beli dan in si zaradi tega ne bodo preveč belili glave, ampak si bodo raje z veseljem zavrteli ploščo. Veliko problemov pa je Yngwie z novo lekcijo dal svojim posnemovalcem, ki se bodo po urah, dnevih, mesecih še vedno spraševali: “Kako naj to odigram?”

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.