So skupine, ki po daljši pavzi nazaj pridejo še boljše, kot so bile prej, s svežimi idejami, super riffi in navdahnjenimi besedili. In so skupine, ki jim comeback pač ne uspe. Med slednje nedvomno sodijo tudi Nuclear Assault.
Po dobrih nastopih v živo, solidni live plošči in konec koncev tudi po nekaj dobrih thrash izdelkih drugih povratnikov na sceno, smo od newyorških veseljakov očitno le pričakovali preveč. Sicer dvomim, da je kdo verjel v to, da bomo dobili naslednika Game Over, lepo pa bi bilo, če bi Nuclear Assault nadaljevali vsaj tam, kjer so leta 1993 s Something Wicked končali. Pa niso.
Third World Genocide se da povzeti v nekaj besedah: nenavdahnjen, dolgočasen, enoličen. Na plošči ni niti enega "in-your-face" riffa, ki bi povprečnega poslušalca pripravil, da začne razbijati vse v radiju dva metra okoli sebe, ni pošastnih thrash brejkov, po katerih so bili Nuclear Assault včasih poznani (Sin, Fight To Be Free), solaže pa so absolutno predolge za lastno dobro. Johnovi vokali niso bili nikoli prav preveč tehnično izpopolnjeni, ampak ravno to je eden razlogov, da tako obožujemo stare Nuclear Assault – kaotična glasba in še bolj noro kaotični vokali pač sodijo skupaj. Na Third World Genocide vokali izpadejo neposlušljivi in nadležni. Če se nam nekaterim zdita nova Exodus izdelka preproducirana, je tukaj ravno obratno. Produkcija je povsem povprečna, sploh, če pomislimo, da smo že v letu 2005. Vseeno se najde nekaj solidnih komadov, na primer Defiled Innocence in Eroded Liberty se gibljeta s kar visokim tempom. Seveda Nuclear Assault ne bi bili Nuclear Assault, če na ploščo ne bi vključili nekaj "zabavnih" komadov, ki pa niti slučajno ne dosegajo Butt Fucka in ostalih.
Na žalost vam nakup Third World Genocidea odsvetujem. Počakajte raje na odlične Heathen, če pa že hočete newyorški thrash, posezite raje po kakšnem od novejših Overkill izdelkov.

Jaka