Do sedaj so imeli vodilni italijanski pravljičarji v navadi, da so nove plošče napovedovali s singli, pred zadnjim delom sage o Emerald Swordu pa so se odločili kar za 41-minutni mini CD, od katerega nobena pesem ne bo našla svojega prostora na februarskem albumu.
Kot na vsakem njihovem albumu, je tudi tu moč opaziti nekaj sprememb, vendar nič kaj pretresljivega. Album je zelo simfoničen, poln orkestralnih aranžmajev. Kar se tega tiče, so se vrnili na album Symphony Of Enchanted Lands, kar pa se tiče agresivnosti, pa so ostali pri prejšnjem. To se najbolj vidi pri uvodnem, naslovnem komadu, kjer so glede na Holy Thunderforce prestavili v še višjo prestavo in s tem verjetno dosegli svoj »hitrostni limit«. Težko verjamem, da lahko naredijo še kaj hitrejšega. Je pa Fabio tu pokazal, da zna biti celo jezen. Nato po krajšem instrumentalnem intermezzu sledi zelo dolg, raznovrsten, simfonični ep z veliko zborovskega petja in tudi ženskim vokalom, Queen Of The Dark Horizons.
Ker so jim sage očitno zelo pri srcu in brez njih ne morejo, do konca odigrajo še štiridelno Rhymes Of A Tragic Poem – The Gothic Saga. V njej sta zanimiva krajši keltski instrumental Elnor's Magic Walley, ki bo všeč še komu drugemu kot le njihovim »die-hard« fanom, in še en dolg ep, The Wizzard’s Last Rhymes, kjer uporabijo pasaže iz Dvoržakove simfonije Iz novega sveta.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.