Ko smo bili majhni, so nam mame, babice za lahko noč prebrale vsem znane pravljice bratov Grimm, Andersena in podobnih. Luca junior pa bo za to prikrajšan. Zakaj? Ima namreč to (ne)srečo, da je tudi njegov oče pravljičar. S to razliko, da je le-ta do sedaj sicer napisal le eno zgodbo (lahko se motim), a je ta tako dolga, da bo junior že prerasel pravljice za lahko noč, preden bi se je naveličal in bi tudi ostale prišle na vrsto. Malo heca mora biti, res pa je, da se z albumom Power Of The Dragonflame končuje zelo dolga pravljica, saga Emerald Sword.
Po pričakovanju z glasbenega vidika ni na novem albumu očetov »symphonic epic hollywood metala« nobenih posebnih presenečenj. Lahko pa rečem, da je to njihov najbolj »poln« album do sedaj. Komadi so vsi po vrsti izredno hitri, agresivni, poleg tega pa zelo veliko vlogo zopet igrajo simfonični, orkestralni deli. Power Of The Dragonflame je torej nekakšna kombinacija njihovih dosedanjih hitrejših komadov in simfonike Symphony Of Enchanted Lands albuma. Predvsem prvi del albuma smo lahko pri Rhapsody že slišali, medtem ko pa lahko v drugem delu opazimo, da sta glavna ustvarjalca glasbe, kitarist Turilli in klaviaturist Staropoli, vnesla nekaj novih elementov, Turillijeva kitara v nekaterih delih zveni že skoraj klasično heavy metalsko. Tudi Fabio poizkuša bolj spreminjati svoj vokal in mu dodaja nekaj več agresivnosti. Prej sem omenil, da so vsi komadi izredno hitri. No, za dva pa to vendarle ne velja. Prvi, Lamento Eroico, je balada, zapeta v italijanskem jeziku, s katero bi se lahko prijavili na kakšno tekmovanje italijanskih popevk. Drugi, 19-minutni Gargoyles, Angels Of Darkness pa je eden njihovih najbolj raznovrstnih komadov do sedaj in je nekakšen povzetek njihovega ustvarjanja.
Tako kot se bo vsak ljubitelj Harry Potterja ob izidu nove knjige odpravil v knjigarno, tako bo podobno storil tudi vsak, ki ima doma vse dele sage o Emerald Swordu. Zadnjega dela pač ne smejo zamuditi.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.