Ted McKenna, Mel Galley, Neil Murray, Cozy Powell, John Thomas, Richard Bailey, Glenn Hughes, Don Airey, Pete Green, Ray Gillen, Kyoji Yamamoto, John Wetton, Scott Gorham, Brian May, in še mnogi drugi. Zveni kot naj superskupina vseh časov. V bistvu gre za projekt Toma Galleyja, Melovega brata, s katerim se z daljšimi presledki ukvarja že dve desetletji. Phenomena so lani izdali svoj četrti album in to se je pokazalo kot primerna priložnost za ponovno izdajo prvih treh. Izdani so bili kot trojni album The Complete Works z nekaj bonus komadi. Glede na to, da gre za skoraj pozabljen projekt, je ponovna izdaja povsem upravičena.
Prva dva albuma Phenomena in Dream Runner izvirata iz sredine osemdesetih in na obeh so sodelovali bolj ali manj isti glasbeniki. Gre za klasični hard rock, kar je ob sodelujočih glasbenikih seveda povsem pričakovano. Komadi so odlični, produkcija je tipična za osemdeseta leta, a zelo dobra. Komadom dajejo ton pevci Glenn Hughes, Ray Gillen, John Wetton in Max Bacon, ki so svoje delo po pričakovanju opravili briljantno. Na prvencu se hard rock prepleta s primesmi simfo in psihadeličnega rocka, na Dream Runner pa povsem prevlada klasičen kitarski hard rock. Vsekakor lahko oba albuma ocenimo kot odlična.
Tretji album Innervision iz leta 1992 za razliko od prvih dveh albumov ni posnet kot projekt temveč kot album banda, v celoti odigran z istimi petimi glasbeniki. Vokal je prevzel odlični Keith Murell (Mama’s Boys), kitari pa Brian May (Queen) in Scott Gorham (Thin Lizzy). Innervision se od hard rocka močno premakne proti AOR. Ponovno gre za odličen izdelek, primerljiv s Foreigner ali Styx, vendar pa nekako ne gre v kontekst s prvima dvema albumoma, pa čeprav sem tudi privrženec AOR. Veliko raje bi ta album imel doma kot samostojen CD.
V celoti gledano gre pri The Complete Works za izredno dragocen, že skoraj pozabljen košček zgodovine hard rocka, ki bi ga moral v svoji zbirki imeti vsak ljubitelj Whitesnake, Deep Purple, Gary Moore-a in MSG.

Matija G.