Ne vem zakaj, a zdi se, da najboljši kanadski rockerji že od nekdaj najraje nastopajo v majhnih postavah. Tria Rush in Triumph sta le dva od njih. Kot kaže, je bilo Riku Emmettu, kitaristu slednjih, tudi to preveč. Njegov najmlajši otrok Airtime je tako sestavljen iz le dveh glasbenikov, ob Emmettu, ki je poleg kitare prispeval še bas in vokal, le še bobnar in klaviaturist Mike Shotton (ex Von Groove).
Podobnost s Triumph je pri Liberty Manifesto seveda opaziti, zlasti zaradi Emmettovega vokala, sama glasba pa je vendarle nekoliko drugačna, mehkejša in precej bolj progresivno usmerjena, bolj v smeri Saga, Rush, na trenutke pa tudi Queensryche.
Album je izrazito razgiban, pesmi segajo vse od simfo rocka v slogu Yes (Find Your Way) preko živahnega triumphovskega hard rocka (River Runs Deep, Rise) do hendrixovskega heavya (Addicted). Glasba je kompleksna in ne gre zlahka v uho. Prav lahko se zgodi, da je poslušalec ob prvem poslušanju razočaran, po večih poslušanjih pa se stvari vendarle postavijo na svoje mesto.
Liberty Manifesto je zelo dober izdelek, ki bo gotovo očaral ljubitelje progresivnih zvokov, hladnih pa ne bo pustil niti pristašev davno razpadlih Triumph.

Matija G.