Devetdeseta zares niso bila naklonjena tršim tonom in veliko dobrih hard'n'heavy bandov je prenehalo z delom. Redki preživeli so skoraj desetletje prebili dobesedno v undergroundu, novi bandi pa razen v Nemčiji in Skandinaviji skoraj niso nastajali. Proti vsem zakonom in pravilom pa je prav v teh težkih časih je v Yorkshiru nastal band Lost Weekend, ki mu okoliščinam ustrezno seveda vse do danes ni uspelo narediti preboja v prvo ali vsaj v drugo ligo, štirim zelo dobrim albumom navkljub, od katerih je New Religion iz leta 2002 požel sijajne kritike. A fantje se niso dali in so pred nekaj tedni izdali že svoj peti album, Fear And Innocence.
Že po nekaj taktih so karte odkrite in vsaj bežnemu poznavalcu britanskega hard rocka sedemdesetih je jasno, kje so Lost Weekend iskali vzornike – UFO, začinjeni s kančkom Thin Lizzy. Čeprav je podobnost z UFO na trenutke tako velika, da se poslušalcu zazdi, da posluša Mogg & co., pa to ni niti najmanj moteče. Le redko se mi zgodi, da me kakšen od drugo- ali celo tretjeligaških bandov vrže na rit, a ob Lost Weekend se mi je zgodilo prav to. Nekje sem slišal enega od komadov z novega albuma in si rekel, da če so preostali komadi vsaj pol toliko dobri, album ne more biti slab. Ko je poštar dostavil paket, sem plošček nemudoma vstavil v predvajalnik – in ga že dva tedna skoraj ne vzamem ven.
Fantje na Fear And Innocence prašijo tak klasični hard rock, da sapa zastaja. Album je neverjetno razgiban, čisto tako, kot so to počeli bandi v sedemdesetih, slišimo vse od prvovrstnih hitrih killerjev (Another Lonely Night In Tears), AOR sing-along skladbic (Miles Away), klasičnih NLPjevskih hardrockerjev (Life With The Lid Taken Off, A Little Older With Style) ter odličnih balad (Face Of An Angel, Father And Son). Še posebej pa se dlake pokonci postavijo zaradi sijajne retro produkcije – takšnih zvokov preprosto nismo več navajeni. Kitare pojejo kot v starih časih in ne sekajo, kot je to danes v navadi, solaže so pravi poklon Schenkerju in Iommiju.
Ob Lost Weekend se mi je zares odtrgalo, saj v enaindvajsetem stoletju res nisem več pričakoval, da bo še kdo posnel takšen ultimativen hard rock album. Obvezen nakup za vse ljubitelje klasičnega britanskega hard rocka iz sedemdesetih. Še posebej priporočilo velja fanom zgodnjih UFO – Fear And Innocence je daleč najboljši „UFO album“ v zadnjih tridesetih letih in ob MSG najboljši hard rock album v 2008.

Matija G.