RECENZIJE

7. 9. 2020
Mephistophelian - Anotos
samozaložba, 2020
Avtorica: Tina Urek

Mephistophelian je domača death metal zasedba, ki je na sceni nekje od leta 2008. Fantje so v času delovanja zamenjali zgolj enega člana (!), leta 2015 jih je namreč zapustil bobnar Črt Valentič (tudi ex-Panikk). Tako so imeli 25. septembra omenjenega leta zadnji koncert, pred tem pa so bili aktivni tako na domačih kot tujih odrih, tudi festivalskih. Odrsko so se razdevičili na Live In-Sanity v škofjeloški Ostrigi, kjer sem njihov nastop spremljala tudi sama. Člane sicer poznam že od samega začetka ustvarjanja skupine, saj smo kot srednješolci gulili iste klopi in pili prisluženo pivo v istem lokalu. Ker je bila takrat slovenska scena morda ne le aktivnejša, ampak tudi drugačna, smo njihove kot tudi koncerte »pobratenih« Mordenom obiskovali zelo redno. Če boste prebrali reportažo njihovega prvega nastopa, vam bo tudi jasno, zakaj. Band, ki prisega na floridski in nizozemski death metal tipa Dying Fetus in Disavowed, namreč sestavljajo glasbeniki, ki točno vedo, kako se stvari streže in kaj je treba narediti, da postrežeš s kakovostnim izdelkom, kot je to Anotos. Deni Petraš, vokalist, po mojem mnenju še vedno bolj ali manj kraljuje na domači sceni, ostali člani pa glede na slišano ne zaostajajo prav veliko. Če vsaj malo spremljate death metal sceno zadnjih nekaj let, se boste verjetno strinjali z mano, da je kvaliteten, a ne že slišan ali generičen izdelek dotične zvrsti kar težko dobiti. Mnoge zasedbe namreč obujajo old school v preveliki meri, spet druge pa se osredotočajo na vse bolj in bolj moderno tehničnost in lomljenje ritmov, ki ob preveliki nasičenosti in premalem znanju kompozicije in produkcije izpade generično in neposlušljivo.


Kam torej sodi Anotos? Fantje so dosegli svojo vizijo in predstavljajo plošček, ki ga lahko uvrstimo nekam v leto 2000+. V obdobje, ko so ljudje pričeli označevati klasične death metal izdaje za »old school«, na nove, tehnične izdaje z breakdowni pa so vsi gledali postrani, češ da to ni pravi metal. Rezultat? Dobra mera starega, dobra mera novega, izjemno natančna kompozicija in produkcija ter vsak komad zgodba zase. Super, kaj drugega reči! Glede na to, da sem že na samem začetku omenila, da so fantje ostali brez bobnarja, ne moremo brez podatka, kdo je nova oziroma trenutna ritem mašina. To je Romain Goulon, ki je znan po svojem delu z Necrophagist, Benighted, Disawoved itd. To, da so se obrnili na tujega mojstra, fantom sploh ni za zameriti, saj je pri glasbi tega kova nujno potrebno, da za bobnarski stolček sede izjemno izkušena in profesionalna oseba. Anotos, ki je nastajal kar lep čas, so večinoma snemali sami in kot mi je v zanimivem pogovoru omenil basist Dalibor Vladič: »It was a living hell!« Pa vendar, za tako tehničen, ekstremen death metal celovečerec je skorajda zagotovo treba iti v pekel in nazaj, da dobimo to, kar so zakuhali Mephistophelian: 10 komadov s povprečnim predvajalnim časom treh minut in pol. Vsi deathmetalski, a vsak zgodba zase.

Na Youtubu in Bandcampu lahko zdaj že prisluhnete celotnemu albumu, sicer pa sta bila že prva dva, Abysmal Discorded Endeavour in A Void Reminiscence, med poslušalci dobro sprejeta in predstavljata točno omenjeno – odlično ravnovesje med tehnično izjemno hitrimi kitarami, vključno z basom, konstantnim šopanjem bobnov in odličnim grlenim vokalom. Prava bomba užitka za začetek. Mene pa so fantje kupili z zadnjimi tremi: Shroudslice, F.E.A.R. in Violation of the Mind. Shroudslice na momente namreč prav prijetno »groova«. Ta »groove« pa je zelo dobro izpeljan iz tehničnega shredanja v odličen breakdown, uf! Res, kapo dol! Nekaj, kar bi lahko postalo prenasičeno so uspeli spremeniti v vrhunski komad. Povsem izstopajoči in ponovno z več »groova« je tudi F.E.A.R. Dvojna pedala so tukaj manj slišna oziroma jih je manj, zato ima celoten komad nekako bolj umirjen ritem. Prav tako kot njih tudi mene zmoti prenasičenost, prevelika tehničnost in prevelika hitrost, zato me je F.E.A.R. navdušil že ob prvem poslušanju, saj me spominja na ameriško groove/death metal sceno. Album se zaključi z Violation of the Mind, kjer fantje še zadnjič pokažejo svoje talente. V zaključku so me seveda kupili z melodičnostjo, kitarsko solažo in ustrezno vstavljenimi »breakdowni«. Omeniti je še treba, da je omenjena pesem z dobrimi petimi minutami tudi najdaljša na ploščku.

Mislim, da ni potrebnega veliko, da se Anotos uvrsti med top izdaje letošnjega leta. Vokalno in instrumentalno so fantje upravičili večletno najavljanje in čakanje na album, zato je poslušanje oziroma nakup recenziranega albuma res nujno potreben dodatek k vaši zbirki!

SORODNE VSEBINE:
25. 4. 2013Blasphemy Death Fest #4 / Reportaže
1. 5. 2012Wacken Metal Battle / Reportaže
29. 7. 2015Metaldays 2015, 3. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
24. 9. 2020
Marax - Still Think You're Holy? - A Tribute to Eliminator (EP)
Recenzija
23. 9. 2020
Finntroll - Vredesvävd
Recenzija
18. 9. 2020
Teufel - Temni Grad Smrti (EP)
Recenzija
16. 9. 2020
Uada - Djinn
Recenzija
10. 9. 2020
Nefarious Vermin - Elongated Misery
Recenzija
7. 9. 2020
Mephistophelian - Anotos
Recenzija
4. 9. 2020
Iz ropotarnice: Morgul - Lost in Shadows Grey
Recenzija
24. 8. 2020
Ozzy Osbourne - Ordinary Man
KONCERTI & FESTIVALI
26. 9. 2020
Vulvathrone
Dvorišče MC Pekarna, Maribor
26. 9. 2020
Deathfest 2020
Bukarešta, Romunija
26. 9. 2020
Metalitalia.com Festival 2020
Live Music Club, Trezzo sull'Adda, Italija
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola