INTERVJUJI

18. 11. 2020

Mephistophelian

Spraševala: Tina Urek
Odgovarjal: DENI

Mephistophelian. Domača, natančneje belokranjska death metal mašina, ki je na sceni nekje od leta 2008, je v letošnjem letu izdala prvenec Anotos. Po izdaji ploščka je bilo kristalno jasno, da je njihovo pot treba ovekovečiti tudi z zapisom v takšni ali drugačni obliki. Po pogovorih z nekaterimi člani bandov, ki žal niso potekali v živo, sem se tako odločila za intervju – ponovno žal kar preko spleta. Ker pa je vokalist Deni Petraš precejšen perfekcionist, je nastal izjemno izčrpen zapis, ki vam ga ponujam v branje v spodnjih vrsticah.

 

TINA: Zdravo, fantje! 6. marec 2020 je bil pri nas bolj ali manj pričakovan uvod v zadnji vikend pred razglasitvijo epidemije, a bil je tudi dan, ko ste na družbenih omrežjih pričeli z uradnim napovedovanjem težko pričakovanega dolgometražca. Vsi, ki bolj spremljamo vašo pot, smo lahko videli že tudi prvi »najavi« leta 2016 in 2017, a seveda nas vse zanima sledeče: koliko časa je dejansko trajalo, da ste napisali, posneli in bili zadovoljni s posnetim materialom, ki ste ga izdali kot Anotos?

DENI: Pozdraf. Vse, in verjemi, ko rečem vse, kar se tiče te plate, je kričalo, da mi tega ne bomo nikoli zaključili. Vesolje je v vsakem koraku skušalo sabotirati ta čudoviti izdelek, hehe.

Šalo na stran, pa začnimo … Leta 2012 se odločimo »Ej, dej, gremo mi kupit opremo, pa gremo sami snemat komad po komad, sproti bomo polirali, editirali, in ko se nabere materiala za plato, bomo to združili pa izdali …« Sounds simple, ne? In začnemo snemati kitare, hehe. »Studio« smo postavili v Metliki, ampak ker so bili kitaristi med tednom zaradi študija v Ljubljani, so bila snemanja možna samo med vikendi, pa še to ne vse vikende. Itak. Vmes se je vrinil tudi kakšen koncert, kar je še dodatno podaljšalo celoten proces. Med snemanjem se je začelo tudi že nekakšno prvo dodelovanje in poliranje komadov. Če s katerim komadom nikakor nismo bili zadovoljni, smo ga toliko časa spreminjali, dokler to ni bilo to. V tem času se je potem naš takratni bobnar Črt odločil, da se zadeve zanj premikajo prepočasi in je prestopil k Panikk. In prišlo je do tega, da smo imeli posnete pol plate kitar, a bili brez bobnarja. Super …

Takšna pat pozicija je za nekaj časa ubila zagon snemanja in zadeve so obmirovale za nekaj časa. Potem smo si rekli: »Ajde, dej, gremo posnet te kitare, mogoče bo potem Črt dobil voljo pa se odločil nadaljevati z nami. V tem času je Renato vprašal Romaina, če bi nam on posnel bobne. Še zdaj ne vem, ali iz čiste zajebancije ali resno, ampak Romain je bil po nekem čudežu za. Par mesecev fast forward – imamo posnete bobne v žepu in to je naredil bobnar, ki smo ga vsi občudovali že v bandih, po katerih smo se zgledovali, hell yeah!

V tem se vrnemo nazaj na kitare, in ker je filing bobnov v nekaterih riffih narekoval popolnoma drugačeno sliko od zamišljene, je bilo potrebno ponovno seciranje in spreminjanje komadov.
Long story short, kitare končno zaključimo, lotimo se snemanja basa, katerega izkušnja je bila razmeroma neboleča.

Ker sem osebno želel imeti za snemanje vokala zadevo inštrumentalno popucano, poeditirano in sestavljeno, smo datoteke predali v editing. Evo, tukaj so se zadeve zakomplicirale. Ker smo imeli material že ves zaključen in zvočno zajet, smo vsem govorili: »Letos bo plata, sigurno.« 
We were so wrong, hehe.

V glavnem, nikakor nismo dočakali omenjenega editinga, saj je za to odgovorna oseba z nešteto izgovori zavlačevala in ne opravljala obljubljenega. V tem času so prišle redne zaposlitve, eni smo dobili podmladke, zadeva je šla malenkost v pozabo, mi smo težili, on obljubljal, plata pa še kar ni bla poeditirana. LETA so minila, vse skupaj več ni bilo smešno, sploh ko te folk sprašuje, kdaj bo plata? Skratka, končno smo prišli do svojih datotek in jih predali drugi osebi, ki je na našo srečo profesionalno opravila svoje delo.

Potem je prišel na vrsto vokal. Nekako mi stara besedila in linije niso bile več všeč. Tako, da se je spet eno malo pikico zavleklo. Odločim se večino besedil izbrisati in napisati nove tekste, ki bodo vredni te muzike. Pozivam ljudi, naj jih preberejo, res sem vložil truda v njih in obljubljam, da niso navadna generična metalska besedila, hehe.

In pridemo do zaključka. Muzika posneta, besedila spisana, grem in posnamem še vokale. Super, zmagali smo, folku razlagamo … »Evo, zdej pa RES bo plata« … NOT!

Spet napačna odločitev. Zadevo damo v miks k neresnemu tipu, ki je zadevo samo zavlačeval. Vsi iz banda so že obupali, proces je bil predolg in kazalo je, da pač te plate nikoli ne bo. V tem času naletim na izdelke, ki jih je miksal Miguel in so me navdušili. Zgodba, enaka prejšnji … Spet komaj pridemo do naših fajlov, da jih pošljemo Miguelu. Po končno poslanih komadih se zadeva – »you guessed it« – spet malo zavleče, ker smo na plati hoteli točno določen »sound«. Po n-revizijah nato dobimo Anotos, kot ga lahko slišimo danes.

Ne vem, če si iskala ta odgovor, ampak tako dolgega, mukotrpnega in epskega snemanja Anotosa se ne da opisati drugače.

TINA: Tako izčrpnega odgovora vsekakor nisem pričakovala, a verjamem, da bodo naši bralci in morebiti tudi drugi domači bandi sedaj res vedeli, koliko krvavega potu mora preteči, da dobimo res kvaliteten plošček. Vprašanje, ki verjetno zanima bolj ali manj vsakega poslušalca, je tudi naslednje: kaj predstavlja oz. pomeni Anotos?

DENI: Za tem stoji popolnoma enostavna zgodba. Že pri ustvarjanju artworka (Vitaly S. Alexius) smo v bandu komaj, s klasičnimi pregovarjanji in filozofiranji seveda, dorekli ime plate. Ker je celoten proces trajal tako dolgo, smo se odločili, da se bo imenovala Aeonian. Super, ne? Nakar par dni po zaključenem artworku Dimmu Borgir objavijo, da bodo izdali plato z naslovom Eonian. Shit. Zdaj lahko pogooglaš, kdaj so Dimmu Borgir objavili ta naslov, da dobiš občutek, kako so se zadeve časovno premikale in kdaj smo mi dejansko imeli zadeve že zapakirane v vizualno podobo. V glavnem, potrebovali smo nov naslov plate in dodelavo artworka. Potem zopet po klasični demokratični poti skušaš najti naslov, ki bi bil vsem članom ok.

Nekako smo se zedinili, da imamo posebnost v naslovih delovnih komadov. Namreč, vsi naši delovni naslovi komadov so bili iz čiste zajebancije, poimenovani po nekakšnem hudiču. En je imel naslov Satan, en Lucifer, Đavol in ANOTOS, ki se kontra bere Sotona (balkansko/belokranjski sleng). Zdelo se nam je primerno, da plata prevzame ime po tehnično najzahtevnejšem komadu, ki vsebuje vse elemente naše plate in nas s tem najbolje predstavi. Plus, osebna interna »fora« nosi posebno sentimentalno noto. Tako je komad Anotos postal komad Abysmal Discorded Endeavour in ime Anotos zaživi v naslovnem imenu plate.

TINA: Prvo – velik poklon za dejansko spremljanje tuje scene in spremembo naslova albuma iz spoštovanja do drugega ustvarjalca. Drugo pa to, da ste v naslov albuma, ki je res hudičevski, uspeli vriniti še nekaj tako domačega, je res odlično in inovativno!

V svoji kar dolgi karieri ste za razliko od večine slovenskih bandov izgubili oz. zamenjali zgolj enega člana. Kaj je recept za takšen »uspeh« glede na to, da ste verjetno vsak izbrali tudi svojo karierno pot, vmes pa morda sprejeli še kakšen drugi projekt ali band?

DENI: Ej, ne vem, če lahko to kakorkoli imenuješ »recept«. V Beli krajini je tako malo metalcev, ki bi za povrh bili še glasbeniki, da si »obsojen« sodelovanja z majhno peščico ljudi. Vsi razen Črta (bivši bobnar) prihajamo iz istega kraja, poznamo se od osnovne šole, tako da že vemo, da smo kompatibilni.

TINA: Seveda in pri takem prijateljstvu, ki je povrh vsega še pogojeno z glasbenim sodelovanjem, je ponovno treba veliko spoštovanja in prilagajanja, ki ga mnogi ne zmorejo. Kudos. Kaj pa je botrovalo odločitvi, da v svoje vrste povabite tujega člana? Romain Goulon je res znan v bobnarskih in death metal vodah in za mnoge velja za enega izmed boljših v svoji zvrsti. Ali Slovenija ne zmore te kvalitete ali ste samo vi tako zahtevni? Oz. bolje rečeno – vaša glasba?

DENI: Dejstvo je, da je Slovenija podhranjena, kar se tiče ekstremnih kvalitetnih bobnarjev in smo bili primorani gledati zunaj Slovenije. Bobnov nismo želeli klikati ali programirati. Želeli smo naravne bobne s človeškim občutkom za groove (na plati je 100-% naraven sound bobnov).

Že odkar smo začeli z Mephistophelian, so nam bili Disavowed referenca glede vsega. Vedno smo sanjali o podobnem soundu bobnov in takšnem stilu bobnanja. Ker smo želeli, da se iz bobnov iztisne največ agresije, tehničnosti, »groova in feelinga«, smo k sodelovanju povabili Romaina, ki je bil, ne moreš verjet', nad materialom navdušen. Moram poudariti, da je res super občutek, da je na tvoji plati oseba, ob glasbi katere si odraščal in se po njej zgledoval. Noro.

TINA: Seveda – to je vsekakor eden izmed večjih poklonov in obenem uresničitev nekih, verjetno še osnovnošolskih ali srednješolskih sanj. Vsaka zasedba ima po navadi vodjo, gonilno silo oziroma nekoga, ki skrbi, da vse poteka tako, kot je treba, in na koncu tudi zapečati narejeno. Kdo je pri vas tisti »šefe«?

DENI: Mnenje vseh se vedno upošteva in je pomembno, ker doprinos vsakega naredi končni produkt takšen kot je. Ampak mislim, da lahko brez slabe volje ostalih članov rečem, da sem to jaz. Pa ne da sem šef, ampak sem takšen control freak z željo, da iz tega, kar imamo, iztisnem najboljše. Na koncu se sprijaznijo, da bom poliral in kompliciral, dokler ne bo »popolno«, in bolje za njih, da sodelujejo, drugače bo trajalo še dlje. Haha.

Najverjetneje bi bla plata kakšno leto prej izdana, če ne bi bilo mojih kapric. Včasih je mogoče težko razložiti nekomu, zakaj forsiraš neko stvar, se zapikneš v nek banalni detajl, ki ga 99 % ljudi itak ne bi opazilo. Ampak menim, da sta sedaj celotna podoba in generalna slika vsega skupaj dokazali, da je bilo vredno vsakega najmanjšega kompliciranja. Popolnoma vse, od aranžmajev med snemanjem, dizajna, artworka, milijone revizij miksa, organizacije in še drugih stvari, ki sem jih vmes že pozabil. Vse stvari so take z določenim namenom in so točno take, kot so bile zastavljene, brez odstopanja. To, da se band ne vda in začne sklepati kompromise samo zato, da se nekaj konča, »samo, da je«, takrat pač, jebiga, mora biti nekdo, ki da končno besedo.

TINA: Seveda, vodja – hočeš, nočeš – mora biti, sicer lahko pride do kaosa ali razpada zasedbe zaradi vse pogostejšega razloga – »osebni razlogi ali nestrinjanje glede ustvarjanja«. Kako pa je glede pisanja besedil in glasbe? Doda vsak član svoj pečat ali ima vse niti v rokah ena oseba?

DENI: Glede glasbenih idej je v največji meri zaslužen Renato. Večina kitarskih riffov in kompozicije je njegovo delo in ravno po zaslugi njegovega sloga pisanja je Mephistophelian razvil karakter in zvočno identiteto, katero lahko sedaj slišimo in za katero si upam trditi, da je unikatna. Pri finih poliranjih smo potem sodelovali tudi ostali, ampak to je zanemarljivo, če nimaš že v štartu močne osnove, na kateri lahko gradiš. Pod produkcijo, dva komada in besedila se lahko podpišem jaz. Moram pa izpostaviti, da projekt, kot je snemanje albuma, zahteva veliko več kot samo glasbo in besedila. Recimo večino snemanja kitar je prevzel Kristjan. Dalibor je imel na čez vse datoteke, torej da so urejene in pripravljene za miks. Tudi ko je bil projekt že zaključen in v fazi izdaje, je bilo potrebne ogromno logistike in dela, da se zadeva izpelje do konca.

TINA: Pa se ustavimo še pri sami glasbi – večkrat ste že povedali, da so vam glavna inspiracija ameriški in nizozemski death metal bandi, kot sta Dying Fetus in Disawoved. Ali se je pri Anotos kaj spremenilo, so vas morda inspirirale še katere druge zasedbe?

DENI: Vsak band se prepozna v določenem stilu glasbe, razvije nek svoj »ekosistem«. Vsak član ima nekaj, kar redno posluša in opazuje, in to potem zavestno ali podzavestno izrazi v svoji glasbi. Vsak član ima različne okuse, kar se tiče glasbe, ampak bandi, kot so Disavowed, Necrophagist, Aborted, Benighted, so skupni člen vsem iz banda. Nekdo, ki pozna omenjene bande, lahko direktno sliši njihov vpliv pri nas.

TINA: Kaj pa menite o »ponudbi« novodobnega death metala? Mnogi bandi se odločajo za obuditev projektov iz samih začetkov zvrsti, mnogi jih tudi posnemajo. Spet na drugi strani pa imamo ekstremno tehnično glasbo, ki jo je večkrat zaradi prenasičenosti in generičnosti težko poslušati.

DENI: Ko ti pišem ta odgovor, se počutim res star, haha. Sedaj sem kot tisti stari prdec v kafani, ki se pizdi, da so vsi ta novi bandi »kurac«. Sej ni res tako hudo, ampak je deloma resnično. Res težko najdem NOVI band, kateri me na dolgi rok tako prepriča, da se bi redno vračal k poslušanju. Imaš ogromno ponudbe, ogromno odličnih glasbenikov, ampak je na dolgi rok vse nekako »meh«. Vse je bolj tehnično, vse je spolirano, vse je bolj brutal, pa vendar nekaj manjka.

Ne vem, mogoče je pa ravno to problem, vsega je »preveč«. Pogrešam glasbo v »novi glasbi«, ker sedaj se mi zdi, da je vse samo kazanje mišic. Pri Anotosu sem želel celoten paket. Kvalitetno zvočno, vizualno vsebino z globokim pomenom v besedilih. Naraven sound, brez pretiranega poliranja, brez sterilnega modernega tona, pa da še vedno deluje novo. V album namenoma nisem vključil nepotrebnih »piggy squealov«, v tematsko težka besedila in snemanje vokalov sem vložil veliko truda, želel sem kolikor toliko jasno dikcijo. Želeli smo dobiti groove, agresijo, narediti glasbo, ki ti vzbudi občutke ob poslušanju, ne pa samo zvočno posilstvo z moderno produkcijo. Mislim, da nam je delno uspelo.

TINA: To, da je sedaj metal oziroma vsaj tehnična death metalska podzvrst samo še kazanje mišic – pa naj bo to, kdo bolj zakomplicirano bobna, kateri basist bolje in hitreje premika prste po »fretless« basu in kateri kitarist piše bolj utrgano vesoljske riffe, je absolutno res. Kot praviš, glasbi manjka glasba, manjka ji duša, pa tudi če to pomeni manj je več. In vam je to vsekakor uspelo. Tisti, ki smo Anotos že poslušali pri morebitnem »predalčkanju«, nimamo težav, pa vendar, kam bi uvrstili svojo izdajo?

DENI: Enostavno. Death Metal, hehe.

TINA: Kaj pa trenutna ponudba death metal scene oz. celotne metal scene pri nas? Vemo, da za mnoge trenutno dominirajo Within Destruction s povsem novodobnim metalom, a po drugi strani tudi pri nas nastajajo »old school« death metal zasedbe.

DENI: Imamo odlične bande, kot so WD, Dethrone the Corrupted in Paragoria, ki za moj okus dominirajo v svoji zvrsti, ampak pri nas iskreno pogrešam več ponudbe ekstremnejšega death metala. Vsi novi bandi se držijo nekakšnega »safe zone« območja. Res pa je, da pri nas že kar nekaj časa podrobno ne spremljam dogajanja, tako da sem mogoče spregledal kakšen odličen band (v kolikor sem, me prosim opomni). Na žalost pa je zaradi trenutne situacije naša zvrst obsojena na bledenje. S tem ko ni koncertov, je izginila tudi možnost inspiracije mlajših osebkov (homo covidus), da bi se na koncertih morebiti navdušili nad kakšnim inštrumentom.

TINA: Mephistophelian ste bili vse do jeseni leta 2015 na slovenskih in tujih odrih zelo aktivni. Ali kaj pogrešate koncerte – oziroma boljše vprašanje – ali bomo doživeli vašo vrnitev na odre?

DENI: Normalno, da pogrešamo koncerte. Koncert sam nam ne predstavlja samo tistih 30–45 minut, ko smo na odru. Celotno dogajanje okoli tega je super. Res je ogromno enega dela, pakiranja in postavljanja, tonske ter vsega, kar gre zraven, ampak je vredno izkušnje. Tako da bolj kot same koncerte pogrešamo druženje z ljudmi in debate ob naši »signature ognjeni vodi«.

Sicer pa glede na to, da je Romain iz Francije, koncerti v veliki meri niso niti bili planirani. Mogoče potencialno le kakšen večji, da bi bilo logistično upravičljivo njega uvoziti iz Francije, hehe. Na žalost pa ravno Romainova oddaljenost in trenutna situacija po svetu ne vlivata prav nič upanja na vrnitev Mephistophelian na odre. Žal …

TINA: No, jaz si bom drznila reči nikoli ne reci nikoli. Morda pa ponovno kakšen obisk festivalskih odrov, kajne? Seveda se ne moremo izogniti očitnemu vprašanju – ali je trenutna situacija okrog covida-19 kaj vplivala na potek izdaje albuma oz. na kakršen koli način omejila delo zasedbe?

DENI: Ej, dejansko je vplivala pozitivno. Obdobje »lockdowna« nam je omogočilo, da smo namesto na šihtu bili doma in tako uspeli zaključiti še zadnja poliranja, kar se tiče materiala in miksa. Lahko smo v miru preposlušali in analizirali različne verzije miksa, ki nam jih je Miguel pošiljal iz Portugalske. Tako da v našem primeru je dejansko moralo priti do česa takega, da smo lahko izpeljali projekt do konca. Seveda brez komplikacij pri tisku tudi ni šlo. Imeli smo težave z zamujanjem dobave CD-jev in mercha s strani dobaviteljev. Izgleda smo zakleti.

TINA: No, potemtakem ste verjetno eni izmed redkih, ki jim je »lockdown« pomagal pri glasbeni poti. V zaključnem vprašanju ponavadi povprašamo o prihodnosti in o načrtovanih projektih zasedb – kakšni pa so načrti za prihodnost Mephistophelian? Upam, da z Anotos še niste izpeli vsega.

DENI: Hm, ne vem, ta celotni projekt nam je pobral toliko časa in živcev, da bomo potrebovali kar nekaj časa, da si opomoremo, hehe. Po resnici … Zadovoljstvo, ko izdaš plato, na katero si resnično ponosen, je nepopisno, ampak album, kot je Anotos, bo najverjetneje eden in edini. Naslednika, sem skoraj prepričan, ne bo, ker enostavno današnji način življenja ne omogoča 100-% posvečanja detajlom, ki se skrivajo pri takšnemu projektu, polovičnega izdelka pa ne nameravamo izdajati. Prihodnost banda v taki obliki je tudi vprašljiva, že kar se Romaina tiče kot tudi trenutna situacija okrog covida ne kaže najboljše, vsaj kar se koncertov tiče. Tako da – iskreno je Anotos verjetno izdelek, ki se bo zapisal kot vrhunec Mephistophelian. In tudi če bo res edini, bomo na to ponosni tudi še po koncu Mephistophelian kot banda. Ampak nikoli ne reci nikoli, mogoče se kdaj zgodi kakšen single, hehe.

TINA: Vsekakor je Anotos izdelek, ki bo kar nekaj časa odzvanjal v analih domače in tuje metal scene, a upamo pa vseeno na kakšen single. Ali imate še kakšno sporočilo za naše bralce?

DENI: Poslušajte Anotos, uživajte v njem, secirajte ga. V ta izdelek smo vložili ogromno truda. Iskren feedback nam ogromno pomeni, tudi če je slab. In kot sem prej omenil, bo najverjetneje edini mejnik zapisan pri imenu Mephistophelian, naj živi čim dlje.

All Hail ANOTOS!

SORODNE VSEBINE:
26. 8. 2016Metaldays 2016, 3. dan / Galerija
28. 7. 2014Metaldays 2014, 1. dan / Reportaže
22. 6. 2012Aborted, Mephistophelian / Novice
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana