»Dame in gospodje, vstopajte, prosim po vrsti. Ne rinite se, ker boste vsi prišli na vrsto. Tako, da ... počasi in urejeno. Tako, da! Prosim, da obleke pustite na levi strani. Pregled sledi na desni. Vstopite prosim v komoro ...« (Sledi tišina, nato pa se stvar konča s krikom in udarci rezil.) Tu je konec človeštva. Vsi, ki so vstopili, so izgubili vsak up. Verjamem, da tole malce diši na grozote koncentracijskih taborišč druge svetovne vojne, ampak dejstvo je, da bolj ustrezne predstave naslovnica albuma The Harvest Floor zasedbe Cattle Decapitation ni mogla prikazati. Pretresljiva grafika razkriva še bolj pretresljivo glasbo. In če je to »soundtrack« zadnjih dni, potem tudi Cattle Decapitation niso mogli izbrati bolj ustreznega.
The Harvest Floor je ena najbolj intenzivnih plošč; drznem si trditi, da celo najboljša plošča, kar so jo izdali kalifornijski klavci. Resda so od Human Jerky pa vse do Karma.Bloody.Karma mojstri brutalnosti vedno bili nečloveško agresivni, intenzivni in dinamični, a kaj, ko je zvok vse skupaj vedno zmanjšal za nekaj stopničk na lestvici celotne kvalitete izdelka. No, tokrat pa je stvar drugačna. Naraven, a jasen zvok vseh inštrumentov (vključno z vokalom) je omogočil, da The Harvest Floor vstopi skozi vse pore vaše duše in vas nikoli več ne zapusti. Nikoli! In vem, da je brutalnost danes merjena predvsem v hitrosti bobna ali pa kaotičnosti kitar in seveda bolanosti vokalov, ampak tukaj je point predvsem v Travisu Ryanu, pevcu in tekstopiscu, ki je – vsaj po prebranem – ena najbolj človeštvu nenaklonjenih osebnosti. In ta »(stage) persona« je tokrat našla svoj zlati trenutek. Namreč, od prvega krika do zadnjega kruljenja je Travis Ryan interpretativno v takem ospredju, kot je bil v Hellraiserju Doug Bradley ali pa v starih horrorjih Vincent Price. Včasih sem mislil, da je John Paoline (ex- Mortal Decay, ZDA) mojster interpretacij, ampak me je Travis prepričal, da je stvar možno premakniti še naprej. Poleg razumljivega kruljenja, ki pa precej smrdi po Kataklysm oziroma totalnega prašičjega oglašanja v stilu Disavowed, ima Travis še izredno močne krike. Se spomnite Danija Filtha v časih, ko je spuščal tiste divje in res visoke krike? Travis jih je še povišal in pri tem dal še nekakšen zvok, kot bi se čez njega sprehajalo tisoč britev brez anestetika. Ni ga komada, kjer vokal ne bi blestel. In če že to ni dovolj, se tu priključi še Ross Sewage (Impaled), še nek cruster ter nenavadna in briljantna Jarboe (poslušajte zadnji komad, dlake gredo pokonci kar same od sebe).
Kaj pa glasba? Cattle Decapitation še vedno držijo hitrostne rekorde, ampak z bolj urejenimi strukturami in kaosom na ravno pravih mestih fantje naredijo celoto, ki potolče vse živo. Kitare po eni strani znajo udariti jasno in srhljivo black metalsko melodijo, nato preskočijo v suffocationske riffe, ki se še obogatijo s Sonic Youth, Melvins in Dillinger Escape Plan kaosom. Vsaka čast producentu, ki je znal urediti meje in doze srhljivih strunarij. Bas je ves čas tam in reže globoko v dušo, pa še tisti »lilkerjevski« zvok ima, kar je za death grinderski bas imperativ. Boben Davea McGrawa je res odličen – zveni v vsakem pogledu nevsiljivo in perfektno.
Besedila so razumljivo odkruljena (no, ne povsod, he, he), po prebranem pa si celo drznem trditi, da gre za konceptualni album o načrtnih uničevalcev človeške rase (The Gardeners Of Eden), ki seveda ne mislijo odstopati od svojega grozljivega načrta. Briljantne besedne igre, odlične strukture, bogat besedni zaklad – Travis Ryan je tako kot Frank Mullen ali Anthony Ipry res odlično opravil svojo domačo nalogo.
Torej, kaj še ostane? Čisto nič – edino, kar vas bo morda motilo, je prehiter konec. Razen če si še naprej želite ostati v nočni mori ...

Ivan