Henri Sattler nekako nima sreče s člani, ki bi se dolgo obdržali v skupini. Odhod bobnarja Ariena Van Weesenbeeka verjetno ni bil hud udarec, kljub temu da je bil Ariene, ki sedaj mirno igra v Epica, poleg Tonyja Laureana najboljši bobnar v skupini. Nekako bolj zabavna je situacija s kitaristoma Jensom van der Balkom in Isaacom Delahayjem, ki sta prispevala obilo melodičnosti in groova, tako da so God Dethroned kar naprej presenečali, a vendar sta oba omenjena kitarista odšla igrati v bolj gothic metal skupine, ki sedaj na Nizozemskem uživajo dokaj velik sloves.
Torej, Passiondale predstavlja nekakšen korak nazaj, pa ne da bi zdaj govoril, da je Henri nazadoval. Sprva album deluje celo, kot da poskuša obuditi tiste bolj agresivne, black metalske elemente, kakršne je moč slišati na albumu Grand Grimoire, kar se sliši na začetku albuma s skladbama Under A Darkening Sky in No Man's Land. Za tem pa sledi epski Poison Fog, ki je bolj melodične narave ter vsebuje prijeten klaviaturski poudarek. Kot noviteta se pojavi pri Poison Fog in No Survivors čisti vokal, ki pravzaprav kar paše, vendar dvomim, da bo sprejemljiv za vse oboževalce. Henri žal ponuja še vedno precej obupne solaže, kljub temu da so nekateri melodični poskusi še kar uspešni, sicer pa je sedaj vlogo solo kitarista prevzela Susan Gerl, ki žal ni sodelovala pri ustvarjanja albuma. Arienovo nadomestilo Roel Sanders, ki je že igral pri skupini, se izkaže kot ustrezno, vendar z manj domišljije. Passiondale kot celota predstavlja prijetno kombinacijo agresivnosti in melodičnosti. Henriju, ki še vedno premore svoj unikatni kričeči vokal, je treba priznati, da se ni spridil.
Kar me je resnično presenetilo, je sam koncept albuma, ki govori o usodi belgijskega mesteca Passchendaele leta 1917, kar postavlja tekstopisca v bolj zrelo obdobje. Konec koncev je klišejskih besedil o hudičku in njegovih podvigih bilo že davno nazaj dovolj. Usoda mesteca je bila vse prej kot dobra. Še najbolje pa se to lahko interpretira z zaključnim instrumentalom Artifacts Of The Great War, kjer melanholičnost doseže vrhunec. In še naprej upam, da se bo Henri držal podobnih zanimivih zgodovinskih tem.

Primož