Zelo aktiven in svetovno prepoznan švedski melodični death metal band Arch Enemy je prejšnji teden izdal naslednika albumu Will to Power. Arch Enemy navadno zelo redno izdajajo albume, zato je to petletno čakanje na naslednika doslej najdaljši premor med albumi v zgodovini banda. Prvotna izdaja dolgometražnega albuma Deceivers je bila sicer planirana že 29. junija letos, vendar je bila kasneje, iz neznanih razlogov, pomaknjena na 12. avgust. Album sestavlja enajst nesklopljenih komadov ter še dva bonus komada, to sta Into the Pit (priredba Figth, banda Roberta Halforda po odhodu iz Judas Priest) in Diamond Dreamer (priredba Picture).

Zanimiva je na primer Handshake with Hell, za katero so Arch Enemy v začetku leta izdali tudi videospot. V pesmi lahko (končno!) slišimo Alissine prave vokalne sposobnosti, od growla do čistih vokalov. Analogija s prejšnjim Alissinim bandom The Agonist je izjemna, tako po strukturni zasnovi kot tudi po ritmu in riffih. Ne gre torej za značilno pesem Arch Enemy, pač pa še bistveno bolj melodično pesem, kot smo jih bili vajeni že od prihoda Alisse v band. To sicer ni prvi preizkus Alissinih čistih vokalov (glej na primer Reason to Believe z albuma Will to Power), vendar pride tu do bistveno širšega razpona uporabljenih tehnik.

Deceiver, Deceiver pa je diametralno nasprotje Handshake with Hell. Tudi za to pesem so Arch Enemy izdali videospot, vendar že lani oktobra. Gre za izredno agresivno in energično pesem hitrega tempa, ki je bliže starejšim izdajam. Vrhunska pesem, ki bo gotovo delovala odlično tudi v živo.

Če odštejem nekoliko bolj umirjeno in počasnejšo Poisoned Arrow, ki jo označuje prijetna melodična spremljava glavne kitare, se ostale pesmi nahajajo v nekem vmesnem območju med bolj melodičnimi potezami Handshake with Hell in zagnanostjo Deciever, Deciever. Pesem Watcher je na primer tudi izredno hitrega tempa, se pa v refrenu nekoliko umiri. Melodija iz refrena služi tudi kot uvod pesmi, zato prvi hitrejši udarci kar presenetijo. Podobnega sloga, le v nekoliko počasnejšem tempu, je tudi Sunset over the Empire. Gotovo je omembe vredna še Spreading Black Wings, saj je pesem posvečena prezgodaj preminulemu Larsu-Göranu Petrovu, bivšemu vokalistu death metalcev Entombed.

Z izjemo Handshake with Hell, ki bolj jasno pokaže sposobnosti hibridne vokalistke Alisse White-Gluz, Decievers ne vnaša nobene novosti. Skratka, gre za nadaljevanje bolj melodičnega obdobja banda, ki se je pričel s prihodom Alisse in z izdajo albuma War Eternal. Po drugi strani pa drži, da lahko tudi ljubitelji starejšega, bolj drznega sloga banda iz obdobja zgodovinske vokalistke Angele Gossow najdejo kako agresivnejšo potezo, če ne drugje v pesmi Deceiver, Deceiver. V živo bo zagotovo tudi ta album predstavljen vrhunsko, saj so vsi člani banda izjemno talentirani glasbeniki.