Očitno je nekaj hudo narobe s svetom, da nastajajo bandi, ki na tak način odražajo življenje. Hm… Metal Blade so v mojih očeh postali sinonim za »anger management«, ki promovira bande, ki imaja hude čustvene izpade in so agresivni. Apiary se lahko brez težav postavijo ob bok.
Štiriinštirideset minut temačno depresivnega »emo-metallic-doomy-cora« je dovolj, da vam sončen dan spremeni v deževni ponedeljek. Če sem mislil, da so Disembodied mojstri zateženih kitar, so Apiary bogovi. Še pomnite Machine Head riff-endinge v prvem riffu komada Ten Ton Hammer? No, tu je vsaj 500 takih. Vse je počasno, masivno, težko, kot je življenje danes na splošno. I feel your pain! Vsi komadi se razlikujejo le v odtenkih. Priporočam fanom depresivne in težke glasbe, ki jih sam ne poznam, ker mi je do življenja. Bass je ista zgodba. Bobni malce rešujejo stvar, ker si kolikor toliko razgibani in masivni, ampak po petih komadih si že prepričan, da tip v teh melodijah kaj več niti ne more ustvariti. Dobro, redki blast-beat, ko že čisto popizdi, je plus. Drugače pa lahko samo udarja, kot punčka, ki jo ne pustijo gledat grozljivke zvečer in gre jokat v posteljo in tolče po blazini. Neprestani breakdowni in moshi so živ dolgčas, ker je vse tako zateženo in monotono. Potem pa prileti še vokal in je vsega konec. »Life is pain« je pri njem več kot očitno. Sam on ne joče, on je jezen. Tako se napenja, da bo dobil kilo. Ampak bo vsaj sproščen.
Zakaj sploh še izhajajo take plošče? Grem raje poslušat Alice In Chains…

Ivan