Pisalo se je leto 2003, ko so se The Black Dahlia Murder pojavili s prvim albumom Unhallowed. V naših ušesih pa je že odmeval prvi single Funeral Thirst. Njihova popularnost se je s koncerti le stopnjevala in kmalu so postali trend. Po njihovem prvencu se je pojavilo ogromno bandov, ki si jih na vso moč želijo posnemati. Trend metalcora nam ni dal dovolj želene brutalnosti, The Black Dahlia Murder pa so nas dobesedno pretepli z njo. Potem, ko so zamenjali ogromno članov, so udarili že v tretje.
V slabih petintridesetih minutah zopet dokažejo, da se splača delati albume na podlagi prvenca Unhallowed. Že otvoritveni komad Everything Went Black nam da vedeti, da imamo opravka z brezkompromisnimi komadi, ki se ponašajo s hitrostjo preko 200 bpm. Kitarski dvojec Eschbach/Kempainen spet izvaja rušilno akcijo z agresivnimi riffi in občasnimi melodičnimi vložki. Pri vsaki skladbi se lahko pričakuje melodično solažo, ki smo jih lahko le veseli, ker če bi utrujali s tremolom, bi zveneli preveč enolično. Za The Black Dahlia Murder je postalo dokaj standardno, da v daljših komadih kombinirajo agresivnost z melanholičnimi deli. Za bobnarja so si tokrat vzeli Shannona Lucasa (All That Remains), ki se na albumu izkaže z mnogimi blasti, vendar mu vseeno manjka malce več tehnike, ki jo je bobnar na albumu Miasma znal bolje pokazati. Eden od glavnih čarov je še vedno vokal. Vokalist Trevor Strnad se dokaže kot zelo natreniran vokalist, ki kombinira svoje kričanje z zelo globokim kruležem. Seveda pa še vedno ni prisotnih nobenih »pussy čisth« vokalov. Trevor je defitivno dokaz, da je treba za dober vokal uporabljati trebušno prepono. Intenzivnost vokalnih linij Trevor poudari tudi s petjem v triolah.
Prejšni album me je pustil malce v dvomu, ker je bila produkcija malce umazana. Tokrat se je kot producent izkazal Jason Suecof, ki je Nocturnal tako dobro uredil, da se vse sliši zelo razločno. Kapo dol. The Black Dahlia Murder z Nocturnal nadaljujejo svoj pohod, kjer jih očitno ne more nihče ustaviti.

Primož