Amorphis so več kot odlično prestali zamenjavo vokalista in se z albumom Eclipse lani vrnili močni kot že dolgo ne. Z novim albumom pa je eden najbolj zaslužnih bandov za vzpon finskega metala v devetdesetih dokazal, da se trenutno nahaja v eni od najkreativnejših faz svoje kariere.
Amorphis je uspelo ustvariti pravo mojstrovino, v kateri so na najboljši možni način združili vse svoje najmočnejše karakteristike in jim dodali še nekaj novih odtenkov. Kot celota je Silent Waters najmočnejši album po Elegy, če ne celo močnejši – kar gre pripisati izredno dovršenim, zrelim kompozicijam in večji raznolikosti. Predvsem v drugem delu albuma Amorphis kažejo do sedaj ne tako do potankosti razkrito čustveno plat. Melanholija, otožnost, toplina, ovita v njihove značilne folk elemente, prelepe kitarske melodije, kitarsko akustiko in klavirske zvoke, se vije v čudovitih baladnih skladbah, ki jih z izredno vokalno predstavo okrona Tomi Joutsen. Njegova barva glasu je ustvarjena za Amorphis, poleg tega pa je še bolj raznovrsten in emocionalen od predhodnika Pasija. Kontrast mirnejšim skladbam na albumu predstavljajo udarne, dramatične z menjavanjem growlov in čistih vokalov, ki nekako združujejo albuma Eclipse in Elegy in tako kot balade živijo v duhu Kalevale. V teh primerih pa gre tudi za zelo pestre skladbe, z veliko dogajanja in spreminjanja atmosfere. Veličastno.

Matjaž