Ne glede na vse stilske spremembe skozi albume diskografije Amorphis, so Finci vedno delali kvalitetno glasbo, seveda pa se številni (ne vsi) fani zgodnjega obdobja niso spoprijateljili s kasnejšo fazo njihovega ustvarjanja. Ko se glasba in karakter banda skozi leta tako spremeni kot pri Amorphis je utopično pričakovati, da se bodo še kdaj vrnili na tirnice Tales From The Thousand Lakes, zato pa bodo na novem albumu na svoj račun prišli predvsem ljubitelji Elegy in Tuonela obdobja.
Botri finskega folk metala so z redkimi izjemami pustili ob strani psihadelične rock elemente zadnjih albumov, na sedemdeseta najbolj spominjajo še klaviature, bolj so izpostavili svojo metalsko plat, izdatneje vključili nepozabne folklorno obarvane kitarske melodije in v besedilih ponovno obudili skrivnosti mogočne Kalevale. Vrnili so se growli, a ti ne prihajajo več iz Pasijevega grla. Ena najbolj markantnih značilnosti Amorphis zvoka je odšla, a v novem vokalistu, ki sliši na ime Tomi Joutsen, so našli več kot primerno zamenjavo, čeprav lahko ta na začetku povzroči nekoliko zmedene občutke. Tomi ni Pasijev klon, v sebi ima tisto finsko prepoznavnost, prav tako pa zelo karakteren vokal. Domače se počuti tako v čistih vokalih kot v growlih in prav to menjavanje obeh vokalov zelo pozitivno vpliva na ustvarjanje dramatične atmosfere v skladbah. Te so sicer dokaj direktne, privlačno aranžirane in strukturirane, kajti vsako na prefinjen način pripeljejo do vrhunca. Prav vsaka skladba ima svoj karakter, najsi gre za himnovski prvi single House Of Sleep, dramatične Under A Soil And Black Stone, Born From Fire, The Smoke, temačni Perkele (The God Of Fire) itd. Naštevanje bi se lahko nadaljevalo, album je brez kiksa.
Eclipse ni najbolj revolucionaren, ja pa eden njihovih najmočnejših izdelkov in ima v sebi več svežine kot katerikoli album Amorphis zadnjega desetletja.

Matjaž