O vsem povezanem s Tarjinim odhodom in iskanjem nove pevke bi se dalo posneti maratonsko limonado tipa Santa Barbara, a vsa ta izpostavljena medijska blišč in beda na kreativno silo Nigtwish, Tuomasa Holopainena, nista kaj dosti vplivala. Z izjemo spremembe na vodilnem vokalu je Dark Passion Play tipičen Nightwish izdelek in nekakšno posledično nadaljevanje njihovega dosedanjega dela.
Še bolj kot do sedaj je na albumu vidno Tuomasovo spogledovanje z muzikali in uvodna orkestralno pompozna, dramatična, epska skladba The Poet And The Pendulum mogoče nakazuje, da bi nekoč lahko ustvaril pravi metal muzikal. Sem bi lahko šteli še Sahara in Seven Days To The Wolves. Tudi tu pa ne gre brez pop dotika, ki je še precej izdatneje prisoten v krajših, preprostih, izredno hitovsko, radijsko prijaznih in za širše množice narejenih skladbah a la Amaranth, baladi Eva, For The Heart I Once Had. Z izbiro novega vokala so naredili dobro potezo, ker niso izbrali Tarjinega klona, s čimer so novinki verjetno olajšali že tako nehvaležne primerjave s predhodnico. Z Anette Olzon pa operno petje pri Nightwish postaja preteklost, njen (pop)rockovski vokal ni napačen, je prijeten, ugaja, a sedaj band nima več vokala, s katerim bi se dvigoval nad ostalimi bandi s pevko. Še vedno pa so nad ostalimi kar se tiče moškega vokala, Marco je odlično odpel akustično The Islander in Master Passion Greed. Zaradi uspele kombinacije močnega bombasta, orkestracije in udarnosti bi njihova najtrša skladba kariere lahko približala Nightwish tudi kakšnemu ljubitelju trših zvokov, ki jih drugače ne posluša. Pri vpletanju novih elemetov v glasbo tokrat glavno vlogo igrajo irsko keltski zvoki pri poskočnem, plesnem instrumentalu Last Of The Wild in že omenjenem The Islander, novi so tudi gospelski back vokali pri Meadows Of Heaven, a ti igrajo precej nepomembno vlogo.
Tarje ni več, odšla je drugam, a pravi Nightwish fan se po Dark Passion Play nima kaj obrniti stran.

Matjaž