Satyricon / Zonaria

Četrtek. Gneča na cesti v centru mesta je grozna. Medtem ko se - da bi pregnali čas - prerekamo ali se je zgodila nesreča ali je le zastoj kot tak, se prebijemo na sever Ljubljane. Nesreče ni bilo. Je pa nekaj kazalo na dež. Tipično.
In zgodnji smo. Pred VPK-jem so avtomobili, luže, blato in ljudje. In tako ostane še kakšno uro ... verjetno več. Vzdušje je dobro; ljudje so sproščeni, komunikativni. Pijemo in debatiramo. O ljudeh ter njih abstrakcijah, avtih in lužah pred VPK-jem. Predvsem o prvem in slednjem.
Kakorkoli … Po odprtju vrat nadaljujem z ritualom piva in glasbe. Na zahodu nič novega.
Ko na oder stopijo Zonaria, je množica pod odrom že kar razgreta in izgleda, da uživa. Roko na srce, temu melodičnemu death metal bandu s Švedske je treba priznati odliko v uigranosti in izpiljen nastop. Oboje je izvedeno precej impresivno. Človek se počuti, kot da bi gledal njihov novi videospot - le bolje. Usnjeni imitatorji oklepa, ki ga nosijo člani Zonarie, so tudi impresivni, a nekako preživeti, že videni. Sploh za tiste, ki smo/so isto stvar toliko bolje videli v izvedbi Dark Funeral. Sploh pa ne pristojijo skupini takšnega žanra in odnosa. Žal.
Kar ne pritegne, je glasba. O, saj ne pravim, da je slaba ali kaj podobnega, ampak organizatorsko gledano Zonaria ni vrsta skupine, ki bi ogrevala množico za Satyricon. Komadi sami kljub precejšnji izpiljenosti niso nič kaj posebnega, sploh pa še ne slišanega. V nadaljevanju zmoti še uporaba nasnetih klaviatur. Že sama uporaba teh posnetkov na koncertu v živo uniči 'live' izkušnjo. Še en 'žal'. No, bili so tam (v nasprotju z Evile, ki so odpadli), ogrevali in precej ogreli.
In tako se je v stilu »if you don't like it, you can get out« kakšna tretjina občinstva (ki ga po moji vizualni oceni ni bilo malo) razživela pod odrom, kjer je nastal celo manjši moshpit, tretjina je hladno gledala, tretjina pa dihala ali zrak ali dim v kadilnici zunaj. Pavza med bandoma. Zunaj diham primarno dim. Občutek v zraku je že boljši. Nekakšna nestrpnost, nekaj, česar pred eno uro še ni bilo. Da, ljudje: koncert je. Občutek je bil koncertni. Ko se nadiham dima, obudim ritual. Pivo in glasba. In med čakanjem na pivo opazujem, kako neki ženski zlivajo pivo za hlače. Spredaj. Black'n roll pač.
Satyricon sprva navdušijo z enkratnim introm. Ravno pravšnja mešanica 'old school-a' in … hm … trenutnega stanja banda, da je učinkoval, vzpostavil ritem sledečemu koncertu.
In Satyricon igrajo: Repined Bastard Nation; The Wolfpack; Now, Diabolical; Havoc Vulture; Black Crow On A Tombstone; Forhekset; Commando; Storm Of The Destroyer; The Sign of Trident; Die By My Hand; The Pentagram Burns; / K.I.N.G.; Mother North; Fuel For Hatred.
Tako. Nastop je bil profesionalen, Satyr postaja iz leta v leto bolj karizmatičen, Satyricon pa postajajo odrska zver, ki se jo s strani opazovalca lahko nazorno opiše z verzom iz komada K.I.N.G.: »Beholding the might«.
In v opazovanju moči so Satyricon tako navdušili na več ravneh.
Na ravni setliste; kjer se Repined Bastard Nation izkaže kot perfektna izbira za uvodni komad; Fuel For Hatred pa množico obnori do ekstrema, dvakrat se pojavi konkreten moshpit, komad sam pa kot tak deluje kot učinkovita protiutež klasičnemu zaključku: spevni Mother North. Pogrešam edino My Skin Is Cold. In zakaj ne pogrešam starejših komadov? Podobno vprašujočega bralca naprošam, da še enkrat pogleda setlisto in se vpraša o smotru pogrešanja komadov z Rebel Extravaganze ter starejših. Že res, da so Satyricon tekom let kaj izgubili, a pridobili so nekaj, kar mnogo skupin nima. 'Statement'. Trditev. Oziroma: »Opinions rise and opinions fall / At the end of days / The trident stands tall«; v jeziku komada The Sign Of Trident.
Ter na ravni nastopa in (predvsem) odnosa. Profesionalnega a pristnega in sproščenega. Sem štejem tako rahlo uniformiran imidž skupine (nič drastičnega – le črne majice istega kroja) kot Satyra kot občasnega kitarista. Ko ga tako opazujem, dojamem, da je on eden redkih 'frontmanov', ki se na odru resnično 'razdaja' in pusti ljudi do sebe. To pa seveda deluje v obe smeri.
Kar me edino zmoti pri Satyricon, so nasneti back vokali na določenih mestih, ki so tam le zato, da bi zvok ja čimbolj približali albumu. Ampak: žal menim, da ljudje ne pridejo poslušat albuma, ampak skupino, ki igra na odru. V živo. Ta 'trend', ki je vedno pogostejši, uničuje pravo koncertno izkušnjo, pa naj bo ta kakršna koli že. Nergaško mogoče od mene, a nikoli nisem razumel tega pristopa in ga tudi nočem.
Ko že zapadam v pikolovstvo, je to verjetno primeren čas za zaključek. Ta naj bo razmišljanje:
Nekje sredi koncerta (natančneje med komadoma Forhekset ter Commando) se zalotim v razmišljanju, da so Satyricon končno in popolnoma legitimno postali odrasla skupina, ki je več kot le 'skupina'. Je ideja. Tema je spočela in ustvarila zver, in ta zver je – hočeš nočeš – tako dnevno kot nočno bitje. Satyricon so nekje na poti black metala našli neko moč, ki je na primer Darkthrone niso (da, rad primerjam skupini in sicer iz časovnih, ideoloških in notranje-razvojnih razlogov – v vseh hodita sorazmerno po isti poti). Tako je My Skin Is Cold vitalna moč, medtem ko je Too Old, Too Cold resignacija. Če so (med drugimi) Satyricon zver, vprašanje ostaja kaj/kdo je tema.
Preden zapadem še v metafiziko in primerjalno album-slovje, odgovor na vprašanje puščam odprt. Prav tako kot tudi sam konec …

P.S. Razmišljanje na koncu jemlje metaforiko iz skladbe Repined Bastard Nation.
P.P.S. Takoj po koncu koncerta se iz zvočnikov oglasi legendaren komad The End legendarnih The Doors. Ker očitno s punco kaževa znake, da nama stvar ugaja, sva s strani starejšega neznanca obtožena kot 'prekleta hipija'. Prav. Demokracija. Na tem mestu bi rad le povedal, da s ponosom – ne, nisem hipi – da s ponosom kadarkoli in kjerkoli kažem odobravanje tej glasbi. In na tem mestu sploh ne bom omenil zgodovinskega pomena, ki ga je 'hipijska' glasba imela na razvoj poznejših zvrsti. 'The Lizard King' oz. 'The Snake' Doorsov je ideološki brat vsemu v transcendenco stremečemu black metalu. Da, sem spadajo tudi Satyricon. In sploh: da, tudi Mayhem … Ali karkoli že te dni velja za pravi black metal …