Judas Priest / Saxon / Uriah Heep

Že vse od konca koronske norije hodim na koncerte starejših bandov z mislijo »verjetno je zadnjič«, a vendar se mnoge klasične skupine spet pojavijo v bližini in s povabljivimi paketi nagovarjajo na ponovno srečanje. To velja tudi za Judas Priest in Saxon, ki so lani napovedali skupno evropsko turnejo, zraven pa vzeli še sivolase legende Uriah Heep. Paket, ki ga ljubitelji pravoverne britanske šole žaganja nismo smeli zamuditi, sploh ne, ko v enačbo dodaš še dela prost velikonočni ponedeljek (Jezus, hvala!). Pot pod gume in na Dunaj!

Lep dan je veleval, da se gremo še malo turiste v našem nekdaj glavnem mestu, preverimo, če še drži pregovor »Ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj!« (25,00 evrov za dunajca, verdammt!), pred samim koncertom pa se je del slovenskega kontingenta zadržal v kavarni SFRJ, kjer točijo Apatinsko in Zaječarsko, na meniju sta tako Cockta kot Radenska, plačilo pa je po navadi našega polotoka možno zgolj s papirjem in kovino. Lahko vzameš Balkanca iz Balkana, ne gre pa Balkan iz Balkanca. Uživanje na sončku je prekinila ura, koncert se je namreč bližal in morali smo se preseliti v Stadthalle, ki se je ob pol sedmih že močno polnila.

Hiter postanek na šanku, kjer z grozo ugotovimo, da nam za 6,2 EUR (+3 EUR za kozarec) nudijo zgolj nizozemsko rdečezvezdno brozgo, na »Haben Sie auch Bier oder nur Heineken?«* pa se točajka zgolj žalostno nasmehne.

Nič ne de, že smo na svojih mestih in kmalu začnejo Uriah Heep s pridom uporabljati svoj, sicer skopo odmerjen, del velikega odra. Band, ki je od treh na meniju na sceni najdlje in ima tudi najbogatejšo diskografijo, je bil tokrat primoran prevzeti vlogo prvega ogrevalca v pretežno metalskem paketu. Temu primerno so dobili le malo odra, približno 70 % ozvočenja in 40 minut časa, vendar so vse troje s pridom izkoristili. Na setlisti sta se znašli dve pesmi z aktualnega albuma Chaos & Color, ena iz prejšnjega studijskega dosežka Living the Dream (Grazed by Heaven), preostali del pa so predstavljale klasike, kot so Gypsy, Free 'n' Easy in Easy Livin’, komadi iz učbenika o začetkih trše glasbe. Pravzaprav se mi je zdela ogromna škoda, da gospodom ni bilo odmerjenega več časa in bi lahko slišali še kaj z legendarnih plošč, kot so Look at Yourself, Firefly in Sweet Freedom, morda celo kakšne s pozabljenega dragulja Raging Silence, a taka je pač kruta realnost današnje koncertne scene. Koncert so seveda zaključili z »ljudsko lajno« Lady in Black, ki jo je pomagalo odpeti praktično vsako grlo v dvorani. Skupina je sicer v odlični formi, vokalist Bernie Shaw je kljub nedavni tragediji (zaradi bolezni je izgubil ženo) v polnem pogonu, njegove glasilke so vrhunsko ohranjene, o formi kitarskega barda Micka Boxa pa nima smisla razpravljati, človek ima prste, nasmeh in energijo 40 let mlajše osebe. Kratko, a vsekakor zelo sladko, je ocena prvega nastopa večera, čakata pa nas še dva.

Premor ni trajal dolgo, oder se je še nekoliko odprl in nanj so stopili Saxon. Legendarno skupino sem si v živo ogledal že n-tič, tokrat pa prvič brez kitarista Paula Quinna, ki ga je zamenjal Brian Tatler iz NWOBH legend Diamond Head. Vokalist Biff Byford je tako postal nesporni alfa samec zasedbe in edini preostali originalni član, vendar koncertni zvok skupine s Quinnovim odhodom ni izgubil, prej bi rekel, da ga je Brian uspešno nadomestil in v klasike dodal še nekaj sebe. Tudi Saxon niso dobili polne moči ozvočenja, rekel bi, da so imeli 85 % moči, ki je bila dodeljena Priestom, prav tako pa niso imeli na voljo nikakršnih LED ekranov. Vendar jih, roko na srce, Saxon niti ne potrebujejo. Večji del kariere namreč igrajo v manjših dvoranah, v katerih znajo zgraditi odnos z občinstvom, Biff pa enako taktiko komunikacije uporablja tudi na velikih odrih. Koncert je odprla naslovna pesem z aktualnega albuma, udarna Hell, Fire & Damnation, sledil je legendarni Motormož in novejša Sacrifice, pa še ena z zadnje plošče, There's Something in Roswell. Prav slednja je predstavljala enega nepričakovanih vrhuncev, saj gre za štikl, ki bi ga brez težav uvrstili tudi na katero od zgodnjih plošč skupine, saj gre za razmeroma preprosto in udarno skladbo z izjemno nalezljivim refrenom, ki se mi prepeva še nekaj dni po koncertu in ki jo je za svojo hitro vzela tudi publika. Še ena frišna Madam Gilluotine, Heavy Metal Thunder in And the Bands Played On nato pa je sledil »recesijski« del koncerta. Tudi Saxon imajo na tej turneji na voljo zgolj dobro uro in seveda tako igranje siceršnje koncertne setliste odpade, Biff pa da publiki možnost izbire klasik. Tokrat smo izbrali Crusaderja, večno Broken Heroes in Denim and Leather, izpadla je Dallas 1 PM, ne duha ne sluha pa ni bilo o 747 (Strangers in the Night). Še zaključek z Wheels of Steel in Princess of the Night in veselice s Saxon je bilo konec. Dostojen špil, a brez presežkov, kar je ob omenjenih okoliščinah z omejenim časom in odrom razumljivo. Biff globoko v sedemdesetih še vedno skače kot mladenič, Brian pa je res dodal ščepec inovativnih kitarski linij in osvežil klasike, kot je Princess of the Night, kar je vsekakor dobrodošla novost. Kurc, Saxon, se vidimo naslednjič!

Priprava odra za nosilce večera Judas Priest je razumljivo trajala nekoliko dlje, saj imajo fantje resno odrsko sceno, vključno z več večjimi zasloni na zadnji steni, zaradi česar smo tudi tisti v zadnjih vrstah prišli na svoj račun. Že je odmevala War Pigs od Black Sabbath in jasno je bilo, da gre zares. Iz zvočnikov se je zaslišala še uradna himna turneje, nato pa se je spustil zastor in na odru so že bili Judasi s svežo skladbo Panic Attack, ki ji sledi klasika You've Got Another Thing Comin'. A tu so bile tudi prve težave, saj se je ob povečanju glasnosti zvočna slika dobesedno podrla. Kitare in vokali so povsem preglasile ritem sekcijo, da je baskitarist Ian Hill sploh v dvorani, je dajala slutiti zgolj senca v ozadju Roba Halforda. Še preden pa se je zvočna podoba uredila, je sledila druga težava – sredi solaže je namreč popolnoma zmanjkalo zvoka kitare in preostanek komada je Ritchie Faulkner odigral »na suho«. Zvočne težave so se v večji ali manjši meri ponavljale skozi celoten koncert in v več točkah močno kazile podobo samega nastopa. Razen tega so Judasi dostavili odličen koncert z izjemno setlisto, na kateri so se odličnim štiklom z Invincible Shielda pridružile klasike, kot so Metal Gods, Victim of Changes, Love Bites, Green Manalishi (v originalu od Fleetwood Mac) in celo kontroverzni Turbo Lover. Napak pri tako izkušenem bandu ni pričakovati (čeprav sem jih sam doživel več, ko sem jih gledal na Švedskem leta 2008), spet pa je s svojimi predirljivimi kriki navduševal belobradi Rob Halford, ki mu na stara leta višine ne predstavljajo nobene težave več, kar je dokazal tudi pri zaključnem komadu rednega dela Painkiller (žal tudi edini skladbi s te ikonične plošče).

Sledil je dodatek, ki se je začel sanjsko, dvojec Hellion/Electric Eye namreč tudi 40 let po izidu predstavlja absolutni vrhunec melodičnega heavy metala in tudi to pot je zgolj nadaljeval delirij, v katerem se je publika znašla že ob udarnem Painkillerju. Ko se v dodatku koncerta Judas Priest ugasnejo luči, je vsem jasno, da sledi zvok motorja, in kmalu se je sredi odra na chopperju in s S&M palico v ustih pojavil Halford, zasedba pa je žgala klasiko Hell Bent for Letather. Še Metal Gods in Living After Midnight (kjer se tokrat ni pojavil še originalni kitarist Glenn Tipton, kot je to storil nekaj dni kasneje v Milanu), pa je bilo koncerta konec.

Kaj reči na koncu? Legende ostajajo legende. Čeprav se na obrazih poznajo gube, las je vedno manj in vedno bolj sivi so, karizma ostaja. Vsak tak koncert da dodatno gorivo razmišljanju »Kaj bo, ko jih enkrat ne bo več?« Mladih naslednikov, ki bi za šalo polnili dvorane z 10000 sedeži, namreč ni videti.

*Imate tudi pivo ali zgolj Heineken?