NervoChaos / Violentor

Podobno kot je Ožbeja presenetil metal koncert na mainstream prireditvi v mestnem parku, sem bil jaz presenečen, da sem se lahko udeležil ponovnega snidenja z NervoChaos. Zakaj? Ker bi načeloma v začetku tega tedna moral namakati rit in noge v morju, a ker sem bil primoran prestaviti poletni dopust, sem šel v Gustafa namakati jezik v hladno pivo, ki je bilo v mestni sopari ob rekordno visokih temperaturah še kako dobrodošlo. Vsaj toliko dobrodošlo kot ponedeljkovo ruženje dveh metal bandov.

Kot prvi so nastopili italijanski Violentor. Metal arhivi pravijo, da gre za thrash/speed metal band, a v živo se je izkazalo, da so bolj slednje kot prvo. No, to sem sicer ugotovil že doma, ko sem si iz radovednosti (in deloma po poklicni dolžnosti) doma zavrtel nekaj njihovih komadov na YouTubu. Dejansko je speedmetalska drža pri njih močnejša, kar mi je pa povsem ustrezalo, saj mi je klasičen oziroma klišejski speed metal ljubši kot klasičen thrash metal. Kaj naj, tako pač je. A preden se lotim opisovanja koncerta, se moram popraviti oziroma dopolniti. Violentor je namreč mednarodna zasedba. Njen glavni član oziroma zadnji preostali ustanovni član Dog, odgovoren za dretje in igranje kitare, prihaja iz Italije, od leta 2019 na bobnarskem stolčku sedi Michał iz Poljske, medtem ko vrat baskitare zadnje leto dni davi Roy Noizer, sicer kitarist slavne perujske zasedbe Anal Vomit. Kako sta se našla Dog in Michał, morda ni težko ugotoviti, medtem ko sta se poti Roya in Doga križali lani na južnoameriški turneji Violentor, ko je ta ostal brez baskitarista. Takrat je Roy spontano zamenjal kitaro za bas, ki jo je spretno za vrat držal tudi v mariborskem Gustafu, kjer so ponedeljkovi poletni turobi kljubovali redki metal navdušenci. A tisti, ki smo bili tam, smo hitro začutili všečnost komadov, kot so Maniacs, Rabid Dog in Burning Rage. Njihovo glasbo bi najlaže opisal kot »Motörhead na speedu«, rock'n'roll za dušo vsakega metalca. Enostavna besedila, hitro zapomljivi refreni, še hitrejši kitarski riffi in dvojni bas boben oziroma klasičen d-beat ritem.

Medtem ko sem leta 2016 brazilske death metalce zamudil in s tem tudi zadnjo priložnost, da vidim kitaristko Cherry na odru v svojem elementu, sem konec oktobra lani deloma nadoknadil zamujeno. Toda ne bi si takrat mislil, da bodo NervoChaos tako hitro prišli nazaj. A kot mi je povedal basist Hareton, je band izkoristil koronakrizo na polno in v času zaprtja posnel kar štiri albume: Dug Up... Diabolical Reincarnations (2021), All Colors of Darkness (2022) in Chthonic Wrath (2023), medtem ko trenutno pridno in na polno koncertira. Zdaj se zagotovo sprašujete, kje je četrti album. Razumljivo. Ta še pride, in sicer naslednje leto. Pri tem bo šlo za album priredb, a kaj več na tem mestu ne bom izdal. Z veseljem vam pa povem, da so NervoChaos res poseben band, ki da izredno veliko na mnenje svojih poslušalcev. Kako to? Najboljši dokaz za to je trenutna turneja, v okviru katere brazilski death metalci igrajo komade s skorajda vseh svojih izdanih enajstih albumov. Brazilci torej kljub promociji najnovejšega albuma ne »težijo« s komadi, ki bi znali biti poslušalcem neznani, temveč v živo ponujajo natančen retrospektivni presek svoje diskografije, novemu albumu pa posvetijo slabe štiri minute, kolikor traja komad Lullaby of Obliteration. Po drugi strani je band po desetih letih na svojo setlisto ponovno dodal komad Total Satan, saj kot pravi komad For Passion Not Fashion, jim je vseeno za videz, šteje le duša. To je v ponedeljek božal groovy death metal, kakršnega človek pač pričakuje od glasbenikov iz Južne Amerike. Osebni vrhunec sem ponovno doživel proti koncu nastopa, ko je prišel na vrsto komad Dragged to Hell, čeprav je bila njegova vokalna izvedba manjše razočaranje. V primerjavi z lanskim letom je band ponovno doživel nekaj kadrovskih sprememb, med drugim tudi na vokalu, saj te dolžnosti ni izvajal Brian Stone, temveč Vic Ferreira. Slednji je sicer oddelal vse growle in krike povsem zadovoljivo, vendar mu pri dotičnem komadu clean vokal nikakor ni pisan na kožo. A pustimo malenkosti, zaradi brezhibne instrumentalne izvedbe sem uspel uživati tudi tako.

Po ponovnem obisku mize z merchem, nakupu dobrin za naslednjo nagradno igro in hitrem slovesu od banda sem se zadovoljen odpravil domov. Ta dan sicer nisem začel z dopustom, a podobne sprostitve mi morje tako ali tako ne bi prineslo.