Masters Of Death

Takoj naj opozorim: Vsi, ki mislijo, da švedski death metal predstavljajo Amon Amarth, In Flames in Soilwork, naj tukaj kar prenehajo brati! Prvo kot prvo, ker popolnoma stojim za to izjavo, drugo kot drugo, ne sprejemam odgovornosti, za vse, ki se boste tukaj "jokali" in "kujali" nad morebitno subjektivnostjo avtorja recenzije. Kot bi rekel Johhny od Unleashed: Death metal – no compromise! Torej, ko smo razčistili formalnosti, pa se vrnimo k enem najbolj zanimivih tour paketov, kar sem jih lahko videl. Masters Of Death je turneja, ki predstavlja "4 jezdece apokalipse" oziroma najbolj vidne in zgodnje predstavnike švedskega death metala: Entombed, Dismember, Unleashed in Grave (škoda, da jih ni 5 - kaj bi mnogi dali za Carnage). To je turneja, ki je do sedaj še ni bilo in ki je nikoli več ne bo.
Headlining position se je menjaval, tako da nisi mogel pričakovati, kdo bo "ta glav'n" in kar je še bolj kul - niti en show ni mogel po svoje biti enostaven. A ko pogledam razpored igranja bendov, padem skorajda v jok – Unleashed prvi, Entombed drugi, Dismember tretji in Grave zadnji. No, pa je moja želja videti "warriors of Asgaard" šla nekam.
Prvi so na odru Belgijci Exterminator, ob katerih se človek vpraša, zakaj sploh takšen tour paket potrebuje predskupino. Še boljše vprašanje - če tak bend lahko pride kot predskupina 4 bogovom, zakaj ne more recimo moj band (in to leti na um vsakogar, ki ima bend in je videl Exterminator). Belgijski death metal najslabše kvalitete, ki kljub občasnim kitarskim dinamičnim prijemom, ne nudi niti ene zanimive stvari. Vokal je čisto povprečen krulež, pevec pa misli, da če je Peter od Vader lahko statičen, ta izgovor rešuje tudi njega. Seveda, kar tolaži se, fante! Še boljša pa je postavitev banda - najvišji basist daleč naokoli tako odstopa od ostalih treh, da je situacijska komika zagootovljena. Ampak zmaga pevec s facami a la "obsedel me je demon in zdaj zgledam kot Jim Carrey v Maski". Glasbeno bi raje videl Švede Nominon, ki bi pokazali "a lesson in death you won't soon forget", hehe.
Med njimi sem med maloštevilnim folkom poiskal idealni prostor, ko so na oder zagrmeli Unleashed. Unleashed so švedski death metal 1A - najboljši med najboljšimi! Energija, ki jo Johnny, Fredrik, Tomas in Anders izžarevajo tako močno, je neizmerljiva. Moje telo je znorelo do konca! Začeli so z Before Creation Of Time! Folk nori (ne moreš verjeti, če poznaš Avstrijce), skandira kot na tekmi Un-leashed (ta-ta-ta), vsi pojejo, Johny je več kot navdušen, ostali tudi. Tega dne smo vsi bili "warriors of death metal victory!" Zvok je preprosto ubijal, Unleashed pa so poklali vse, kar se je upiralo. Death metal - No Compromise! Toliko singalonga v death metalu nisem videl še nikoli. Pesmi pa, hvala bogovom, zakon! To Asgaard We Fly, Neverending Hate, Winterland, Into Glory Ride, Immortals, Death Metal Victory, Don't Want To Be Born in še par iz nove plošče. Ma, kako to trga! Ko poješ te nesmrtne besede z ostalimi, medtem ko Johnny nazdravlja s pivom iz roga in nato poliva folk, potem pa spet vsi skupaj v en glas "The Spirit Will Never Die", si samo rečeš - kje za vraga cukri a la In Flames in copy-pasterji a la Amon Amarth dobijo tak sloves. Zakon, true warriors!
Med Entombed se odpravim na zrak. Njihov death 'n' roll navduši marsikoga in Entombed so le Entombed (med drugim je ta band odgovoren za tisti tipičen švedski death metal zvok), ampak kaj, ko so zame njihovi časi mimo. Edino originalni pevec še rešuje stvar.
Čeprav so Unleashed bili zmagovalci, pa Dismember ne stojijo daleč za njimi. Njihova energija ni tako direktna kot pri Unleashed, kjer imaš feeling, da te je pravkar Thor "speštal" s svojim kladivom; je pa zato njihov live nastop toliko bolj pristen. Matti Karki non-stop parodira kot Jezus in kaže "the devil's horns", ampak je njegov vokal tak, kot bi leto 1989 bilo včeraj. Ves čas se giblje in nenehno vabi folk v sodelovanje - nihče ne ostane brez svojega deleža death metala, če ima Matti kaj pri tem. Fred Estby resda mogoče umira na bobnih - vročina reflektorjev je hud faktor - ampak je kot stroj in tisti njegovi drum filli so tako človeški in unikatni, da ga je milina opazovati. Uh, kako dobro zveni Skinfather pri teh bobnih. In ne samo Skinfather in ne samo bobni, ampak tudi Override Of The Overture, Soon To Be Dead, The Casket Garden, Skin Her Alive, Dismembered, Collection In Blood ter basistova death metal lekcija Dreaming In Red zvenijo fenomenalno, če imaš na kitarah Martina Personna in Davida Blomqvista, ki igrata odlično, jasno in se pri tem več kot očitno zabavata (kaj vse sta počela med seboj). Pa basist Tobias Christiansson - mogoče ni DiGiorgio, ampak tip zna narediti fešto, njegovo nenehno gibanje pa samo kliče po temu, da tudi on dobi svoj trenutek z Dreaming In Red. Zakon! Odlična pogruntavščina je tudi komad Tragedy Of The Faithfull, kjer je tisti Iron Maiden guitar duel, medtem ko se Matti dere "Scream for me, Vienna!" Hehe, ubogi Dickinson, ko sliši za tole. Tožba bo padla, hehehe... Matti je rekel "Stay on for the mighty Grave", ampak je bilo že prepozno.
Mi smo bili vsi napol mrtvi, Grave pa so band, ki je nekako vedno spregledan med švedskimi death metalci in ko sem si ogledal šov, sem pomislil, da morda z razlogom. Dobro je, da so takoj igrali Deformed, a ostali hiti a la Soulless in ostali (iz vseh plat) pa so šli skozi moje uho.

Dan pred dunajskim koncertom se je Masters Of Death karavana ustavila v manjšem kraju Althofen, ki leži 30 km severno od Celovca, iz Ljubljane pa sta potrebni slabi dve uri vožnje. Ivan si je Dunaj verjetno izbral zaradi slabih izkušenj iz nedavnega koncerta Vader, ki je bil v prostoru manjšem od Orto bara. Na srečo pa švedski death metal paket niso stlačili v bar, koncert je bil v Kulturhausu, lepem, novejšem kulturnem domu, ki sprejme okoli tisoč ljudi. A ker je bil to nasploh prvi koncert na tem prizorišču, še zdaleč ni vse potekalo kot bi moralo. Koncert bi se moral začeti ob 19.30, a takrat oder niti slučajno še ni bil pripravljen in začelo se je s skoraj dvourno zamudo. Vsak band pa je dobil le 10 minut soundchecka pred svojim nastopom in tudi zato je bil zvok daleč od idealnega, Unleashed so imeli še najboljšega.
Exterminator zgleda niso bili tako obupni kot na Dunaju, če ne drugega pevec vsaj ni bil statičen, s slayersko/kreatorskim death metalom pa so poželi tudi nekaj aplavza. Drugače pa res; vokal precej monoton, kitare njihov najbolj zanimiv del, nihče pa ob takem paketu štirih bandov res ne rabi še ene predskupine. Ne vem zakaj, a Exterminator so tako kot za njimi Entombed odigrali celoten set, skrajševanje zaradi zamude se je začelo šele z Dismember.
V Althofnu se je po deseti uri le začelo zares, z Entombed. Švedi se na nedavno izdanem EPju When In Sodom iz death n’ rolla spet spogledujejo proti svojem značilnem old-school death metal zvoku in uvodna komada iz tega EPja sta že pokazala, da z njimi ne bo šale. LG Petrov je bil totalno v elementu, Alx Hellid je prašil old-school riffe, Nico Elgstrand za basom pa je bil tako kot LG izredno aktiven. Po Carnage so se s Crawl obrnili k svojim začetkom in nadaljevanje sta v večji meri predstavljala legendarna Clandestine in Left Hand Path albuma. Okoli dvesto glava publika je z burnim aplavzom spremljala njihov nastop, vzdušje je bilo najboljše prav pri Entombed. A delno tudi zaradi tega, ker je predvsem mladina zaradi pozne ure že postopoma začela odhajati.
Set lista Entombed: When In Sodom, Carnage, Crawl, Revel In Flesh, Out Of Hand, Sinners Bleed, Left Hand Path, Chief Rebel Angel, Eyemaster.
Že pri Entombed pa se je pokazalo, kako odlična, prijateljska atmosfera spremlja te bande na turneji. Matti Karki je bobnarju med igranjem vlival viski v usta, ob odru spodbujal in pel z Entombed. Z vsakim naslednjim bandom pa je bilo ob odru, pod njim in med publiko še več članov teh bandov. Najbolj aktiven pa je bil v improviziranem foto pitu (“ograja” so predstavljale skupaj zvezane šolske klopi) prav Dismember frontman Matti, ki mu je ta večer alkohol zelo teknil.
Podobno kot na Dunaju so Dismember razturali v Althofnu in vse je že dobro opisano zgoraj. Matti je bil zelo mladostno razpoložen, nastopili so zelo sproščeno, polni pozitivne energije, ob Matiju sta bila posebno aktivna kitarista, pa tudi basist, ki po stasu spominja na Oscarja Dronjaka. Krikov “vpij zame Althofen” nismo slišali, je pa Matti Tragedy Of The Faithfull napovedal kot komad za vse Iron Maiden fane. Kar je dobrega, je hitro konec in po štiridesetih minutah so se Dismember že poslovili (žal brez težko pričakovane Dismembered), Matti, ki je bil tako ali tako vseskozi v interakciji s publiko, je končal kar na klopeh in tam ostal v klepetu s fani, ko je bil oder že skoraj čisto pripravljen za Grave.
Set lista Dismember: Skinfather, Skin Her Alive, Tragedy Of The Faithfull, Feel The Darkness, Silent Are The Watchers, Casket Garden, Soon To Be Dead, Dreaming In Red.
Od vse štirice je nastop Grave bil še najmanj opazen. Imeli so najmanj publike, ki je bila bolj opazno bolj zadržana kot pri ostalih treh bandih, res pa je tudi, da je njihov material nekako najtežje poslušljiv. Delno je za to kriv sam frontman Ola Lindgren, ki je med odmori med komadi opravil kar dva pogovora po mobiju; čudno. Ni izgledalo, da bi bilo kaj pomembnega, saj mu ga je Dismember kitarist David vsakič z nasmehom prinesel na oder. Soulless in Into The Grave sta sicer dobro izpadla, sam nastop pa ni bil nič posebnega.
Set lista Grave: Deformed, Obscure Infinity, Grief, Turning Back, Rise, Soulless, Into The Grave.
Ivanu bi se v Althofnu uresničila želja videti “death metal warriors” na koncu, a vseeno je bolje gledati 45 minut Unleashed na začetku kot dobre pol ure na koncu. Tudi to pa je bila totalna zmaga. Johnnyjev “Welcome warriors,” in šus z Before The Creation Of Time. Ivanov opis je čisto na mestu, Unleashed so bili fenomenalni in najboljši band večera. Publika se je ponovno prebudila, glasno pela refrene, večina članov Dismember, Grave in Entombed je headbangala v foto pitu in med folkom, stroj na odru pa je brezkompromisno mlel vse pred sabo.
Set lista Unleashed: Before The Creation Of Time, Blood Of Lies, Don’t Want To Be Born, In Victory Or Defeat, The Immortals, Triumph Of Genocide, To Asgard We Fly, Into Glory Ride, Death Metal Victory.
Kot je bilo rečeno na začetku, turneje štirih najbolj vplivnih švedskih death metal bandov še nikoli ni bilo in je nikoli več ne bo. Kdor jo je zamudil, si je kriv sam.