Magic Circle Festival (11.7.2010)

Na kratko lahko v imenu pretežne večine obiskovalcev povem, da so kupci vstopnice event gladko nekajkrat preplačali. Naj razložim. Gre za četrti zaporedni Magic Circle Festival, ki je tako kot pretekla leta od slehernega obiskovalca želel 80 evrov oziroma 60 evrov v predprodaji. Festival je v preteklosti gostoval v Nemčiji in trajal od 2 do 4 dni, na katerem se je zvrstilo 12 bandov leta 2009 in 22 leto poprej. Zvezde festivala so vsako leto bili Manowar, ki so preteklo leto ponudili obiskovalcem največ in sicer so v celoti odigrali prvih šest albumov, spektakel pa si je ogledala 30.000 glava množica. Za enako količino odštetih fičnikov smo letos dobili vsega 8 bandov, Manowar pa so se poslovili po dobri uri in pol igranja pretežno novejših stvaritev.
Da bo festival katastrofalna polomija se je šušljalo že tekom tedna, saj naj bi v predprodaji pošlo le pičlih 1500 vstopnic, kar me sploh ne čudi, saj smo za bivanje na isti lokaciji že odšteli 114 evrov za šest dni kampiranja v okviru Metalcampa, ki je bil povsem druga zgodba. Tako smo se udeleženci Metalcampa 2010, ki je zabeležil 11.000 obiskovalcev, zbudili v sončno jutro in bili priča klavrnemu prizoru. Nad šotori je prevladalo število madežev poležane trave, ki je ostala za njimi, v koloni pa so po glavni cesti masovno odhajali otovorjeni pešci in polni avtomobili. Na dan dogodka so tablo s ceno na blagajni prelepili z A4 listom in tako prekrili 80€ s 60€, kar je še dodatno razkurilo obiskovalce, ki so za karto plačali več. Naslednja organizacijska zmeda je bila okoli vip zapestnic, ki so bile iste kot na Metalcampu. Ali gre za napako ali ne je stvar razprave, dejstvo pa je da tisti, ki so nosili vip zapestnico tekom tedna niso bili obveščeni, da ne bo prišlo do menjave, kar pomeni da so bodisi karto za Magic Circle Festival plačali zaman, ali pa so si s to napako omogočili smešno lahek način »švercanja«. Pozitivna stvar festivala je bil vsekakor »Manowar šotor«, ki je stal v srcu parking/kamping prostora. V njem so vse dni potekale razne aktivnosti od karaok, kjer so spodbujali udeležence v čim višje in čim daljše kričanje, nastopilo je manjše število ansamblov, med drugim tudi domači thrasherji Keller, uprizarjale so se viteške igre in tako dalje. Obiskovalci pa smo bili najbrž najbolj veseli ponudbe vedno ledeno hladnega piva in vode po simbolični ceni 1 evro. Vse ostale strukture iz Metalcampa so torej ostale iste, prav tako varnostna služba in dobršen del osebja. Edina razlika je bila v razporeditvi ločevalnih ograj pri vstopu na veliki oder. Vip prehod je potekal po sredini, imetniki kupljenih vstopnic pa so morali zakoračiti skozi mehansko napravo, ki je na vhodu prištela in na izhodu odštela prečkanje. Bandi pa so izgledali nekako takole.
Crosswind so začeli pred maloštevilno množico, ki se ni bistveno povečala vse do prihoda Arch Enemy, ocenil bi na okoli 500 do 700 obiskovalcev. Pravo zgodbo o njihovem nastopu vam bodo znali povedati oboževalci in poznavalci, mene pa so pustili mlačnega. Komadi so si med seboj podobni, ritmi tekoči brez kakršnihkoli poudarkov in ustavljanj, kar po določenem času postane moteče in monotono, razen seveda za zaprisežence klasičnemu power metalu, ki pa bi kljub vsemu morali spoznati, da ne bodo deležni ničesar, kar pred dvajsetimi leti niso prinesli že drugi bandi v tem žanru. Skratka, melodične solaže, hitri galopirani ritmi, čisti vokali, nobenega presežka. Zanimivost banda je, da glavni vokalist ne opravlja vloge frontmana in med nagovori drugega vokala in kitarista v eni osebi le nemo postopa po odru.
Sledili so jim Metalforce, ki so že bolj zveneče ime in temu primerno doživljali bučnejši aplavz pri ne bistveno povečanem občinstvu. Tokrat je šlo za kombinacijo hitrih in počasnejših ritmov, vokali so bolj smiselno dovršeni z dvoglasji in podprti z zbori na matrici, band pa se skuša publiki približati tudi z zanimivimi telovniki, ki kažejo na podobno bojevniško orientiranost, s katero so zasloveli headlinerji večera.
V še večji meri so Manowar vzorec zapopadli Virgin Steele, ki so uspeli dvigniti prvih nekaj vrst publike, ki se je nagnetla poleg ograje. Žal je vse skupaj zvenelo nekoliko umetno, oder pa je bil pol prazen, saj zelo očitne klavirske, zborovske vložke in backvokale opravlja matrica, predvajan pa je prav tako bil tudi bas. Prečesali so vse, kar se je v tem stilu kdaj pojavljalo, od hitrejših stvaritev pa do prav osladnih balad, ki zagotovo niso za vsakogar. Dobra podlaga za priučitev Manowar besednjaka.
Tudi HolyHell name niso naredili posebnega vtisa, ne z logom, ki po obliki spominja na Cynic, ne z besedno igro v imenu, še najmanj pa z glasbo. Večino časa tipičen simfonični metal z ženskim vokalom. Na čase sem dobil občutek, da poslušam Evanesence. Razen nekaj kratih momentov nič takega, kar bi me obdržalo pri odru in vse bolj je bilo slutiti, da celoten festival nima nikakršnega smisla. Zaradi naveličanosti sem izpustil Kamelot in se na prizorišče vrnil pred začetkom edinega banda, ki si je ta večer zaslužil oder. Dojemanje in doživljanje pa je v domeni okusa, tako da prisluhnite tudi ljudem, ki menijo drugače.
Arch Enemy so bili na kratko povedano agresivna glasbena perfekcija. Vse odigrano popolno, razživel se je tudi zvok in publika, ki je najverjetneje presegla tisočaka. Angela je med govori sicer zvenela nekoliko utrujeno, prehlajeno in okorno, a je med komadi zvenela izvrstno. Celoten nastop je bil balzam za ušesa ljubiteljev dovršene glasbene tehnike, česar band niti malo ne skriva, saj se je vsak član izpostavil tudi v solo točki. Pri tem je najbolj blestela solo kitara, ki je od hitrega shreda prešla na čutnejšo melodijo, kateri se je pridružila druga kitara, fuzija te miline z naslednjim eksplozivnim komadom pa je bila enostavno fantastična. Set je kar prehitro minil in že so morali prepustiti oder velikim zvezdam.
Manowar so začeli po znani šegi – veliko in glasno. Spočetka jakost niti ni bila tako očitna, a je dosegla trenutek, ko smo nastop čutili v vibrirajočih pljučih. V času, ki je minil od slovesa Arch Enemy do začetka težko pričakovanih Američanov, ki naj bi opravičili zasoljeno ceno, so fane kurili s playback klasikami, na katere so se oboževalci odzvali kot hipnotizirani in napolnili pododrje z zastavami in bučnimi vskliki, žvižgi in ploskanjem na ritem in melodijo »hail, hail, hail and kill«. Kar naenkrat je pred nami na odru stala trdnjava kitarskih boxov in še slutili nismo, kakšno razočaranje nas čaka. Manowar so namreč začeli in odbrzeli od komada do komada s samimi novejšimi stvaritvami, ki gotovo ne dosegajo čutnosti, markantnosti in predanosti prvih nekaj plošč, občinstvo pa, jasno, manj priljubljenih stvaritev ni tako dobro poznalo, da bi odpelo refrene. V uri in pol so predstavili samo tri starejše klasike, nastop pa še zapolnili z najbolj bednimi solažami kar sem jih kdaj slišal. Najprej zelo površen in ritmično nekonsistenten neoklasični kitarski solo Karla Logana, ki razen štiriprstnega tappinga ni dal kaj dosti od sebe, DeMayjev solo pa je bil enostavno katastrofalen. Tedaj sem dobil občutek, da nas imajo resnično za norca, sploh tekanje po odru in crowd control, ki je sledil mi je dal misliti, da z nami delajo, kot da smo totalni bebci, ki ploskajo vsemu kar nosi njihovo ime. Na tej točki je tudi drastično padlo razpoloženje za nadaljnje spremljanje programa in ko smo ravno mislili, da ne more biti slabše, pride še Adamsov govor o nekih nam nepoznanih ljudeh, ki smo jim potem peli za rojstni dan, sledilo pa je posvetilo preminulemu Diu z legendarnim Heaven And Hell, ki je bil odigran zelo po svoje in zelo slabo v primerjavi z domačimi Wild Ones, ki so na kranjskem Bazenu isto reč zadeli do potankosti. Adamsov crowd control z vokali, ki naj bi jih malo številna množica oponašala, so sledili slogu, vendar gre priznati, da bi ob primerno zapolnjenem prizorišču vse skupaj izpadlo boljše, saj je ravno plemenskost tisto, kar naredi čar nastopov dotičnega ansambla. Ne morem niti mimo pozabljanja besedil med najbolj ključnimi trenutki, Joey pa je večkrat begal po vratu in iskal pravo pozicijo. Čakajoči stare klasike smo se gladko ušteli, saj je Joey kaj kmalu z basa eno za drugo iztrgal vse strune, čemur je sledil poklon vseh članov in ognjemet. Kljub vsej kritiki se je potrebno zavedati, da je največji krivec za tako občutenje slaba setlista, mnogo prevelika pričakovanja in maloštevilna publika. Plus festivala je gotovo v tem, da smo končno izkusili zvočno odličnost tega odra, ki niti enkrat v vseh letih Metalcampa ni tako blestel, zavidljiva samozavest nastopajočih in razen opisanih napak solidna izvedba. To je bil gotovo nastop, s katerim so si Manowar po zaslugi požrešnega managementa naredili medvedjo uslugo in za razmisliti je, če jim privoščimo popravni izpit. Besedo o tem prepuščam kolegom, ki so jih opazovali na Češkem.

Aleš