Lorna Shore / Rivers Of Nihil / Ingested / Distant

Se sprašujete, kje je današnja mladina? Zakaj jih ni na metal koncertih? Zato, ker poslušajo deathcore in hodijo na koncerte Lorna Shore. Vsaj tak občutek sem imel, ko sem se s kolegom ustavil sredi Gasometra v totalni gužvi, medtem ko so okoli mene stali ljubitelji glasnih in trdih zvokov, stari v povprečju manj kot 25 let. Medtem ko je metal postal mainstream in do neke mere institucionaliziran, so si mladi našli svojo nišo, kjer si s pomočjo glasbe dajo duška. In da se to dogaja v velikih krogih, je med drugim potrjevala tudi razprodana dvorana Gasometer, ki lahko sprejme do 4500 obiskovalcev.

Minulo sredo so omenjene deathcore/blackened death metal/extreme symphonic metal zvezde Lorna Shore iz ZDA spremljali še ameriški progresivni tehnični deathmetalci Rivers Of Nihil, angleška slam/brutal death metal/deathcore zasedba Ingested in nizozemska down-tempo/deathcore zasedba Distant. Koncert se je začel ob zgodnji 19. uri in se končal ob prav tako zgodnji 23. uri, kar je bil za vse zaposlene obiskovalce koncerta pravi balzam.

Skratka – prvi so začeli Nizozemci. Distant so zasedba z bogato diskografijo, ki obsega številne EP-je, single in tri albume. Da zasedba ni nepoznana na sceni, je dokazovala številčnost publike, ki jo je prišla podpret. Način pisanja oziroma ustvarjanja glasbe, ki je osredotočen na počasne in globoke ter močne breakdowne, pa poslušalca hitro pritegne k miganju. Ker zasedba ni imela dosti časa za predstavitev, je nekako razumljivo, da se je pri tem osredotočila na zadnja albuma, in sicer letošnji Heritage ter Aeons of Oblivion iz leta 2021.

Verjetno širšemu metalskemu krogu bolj poznana zasedba so Ingested. Angleži so že od samega začetka znani po brutalnosti in mastnih riffih. Od ustanovitve leta 2006 do danes so posneli že sedem albumov, med katerimi na zadnjem mestu kraljuje plošček z imenom Ashes Lie Still. Povsem pričakovano so nam Angleži postregli s tega, poleg tega pa seveda posegli nekoliko dlje v preteklost in se s Skinned and Fucked dotaknili celo prvenca Surpassing the Boundaries of Human Suffering. V primerjavi s prvim bandom so se Ingested zagotovo odločili za drugačen pristop predstavitve, morda tudi zato, ker zaradi daljšega staža natančno vedo, kateri komadi »palijo« pri njihovi publiki. A ne glede na to, ali sem prav uganil bandovo filozofijo ali ne, dejstvo je, da je bil Gasometer med njihovim nastopom že nabito poln, v njegovi sredini pa je divjal ogromen mosh pit, ki mu ni bilo konca do konca večera.

Ura še ni bila devet, ko so oder zavzeli Rivers Of Nihil. Čeprav o teh Američanih v zadnjih letih redno poročamo, se z njihovo glasbo še nikoli nisem resneje srečal. Da je zasedba od ustanovitve v letu 2009 do danes izdala dva EP-ja in štiri albume, sem ugotovil med pisanjem teh vrstic, letošnja singla The Sub​-​Orbital Blues in Hellbirds, o katerih smo vam tudi poročali in ju band trenutno predstavlja v živo v okviru aktualne turneje, pa nakazujeta na to, da band verjetno pripravlja nov album. Po močno na breakdown usmerjenih predskupinah sem tudi pri Rivers Of Nihil pričakoval nekaj podobnega, vendar me je presenetila njihova progresivnost, ki je vse kaj drugega kot na prvo žogo. Kompleksnost glasbe je kar precejšnja, band si v tej zvezi v živo pomaga s posnetimi sampli, med drugim sem nekaj časa na odru iskal saksofonista, če se še pravilno spomnim. Medtem ko sem se jaz čudil, je velika večina dvorane noro uživala.

Po številnih hitih iz 80-ih, ki so pevsko ogrevali publiko, je nekaj pred deseto zvečer zazvenel prvi intro iz hiše Lorna Shore. Band je skladno z imenom trenutne turneje The Pain Remains EU Tour osredotočen na promocijo aktualnega ploščka. S tega v živo odigra kar sedem komadov in mu doda še celoten EP …and I Return to Nothingness ter naslovni komad leta 2000 izdanega celovečerca Immortal. Le slednji komad je band posnel še s starim pevcem, medtem ko sta zadnja studijska izdelka plod sodelovanja s pevcem Willom Ramosom. Njegove vokalne sposobnosti naj bi bile soodgovorne za hitro rast bandove priljubljenosti v zadnjih letih, a v živo mu na vokalih pri določenih delih še vedno pomaga bandov basist. Tako, misterij rešen. A to ni bilo edino presenečenje, kajti Lorna Shore so delili oder tudi s predhodnimi nastopajočimi, ki so več komadov obogatili s petjem oziroma dretjem. Vsa ustvarjena energija pa se je – kot pričakovano – odlično prenašala z odra podenj, kjer sta ves čas divjala (vsaj) dva mosh pita. En večji, centralni, in en manjši, bolj levo od odra, vmes pa je stal pisec teh vrstic. Po nekaj valovih, ki so me najprej vrgli proti enemu moshpitu, zato da me je ta vrnil proti prvemu, sem se odločil, da je »varneje« stati na robu mosh pita, od koder je tudi pogled na oder boljši, čeprav zaradi nenehne uporabe stroboskopskih luči še vedno ne sijajen. 75 minut oziroma omenjenih 11 komadov je minilo brez vsakršne prekinitve; ko banda ni bilo na odru, so komade povezovali številni simfonični intri in intermezzi, ki so značilni za Lorna Shore. Melodije teh potem kitarist Adam De Micco spretno prenese v hitrejše in glasnejše sfere, ki jih vedno znova spretno prizemljijo močni breakdowni. Da je zvočna slika koncertne izkušnje karseda podobna zvoku na nosilcu zvoka, pa mi menda ni treba poudariti? Čist zvok nam je omogočil, da smo uživali v vseh melodijah, ritmih in riffih, brez kakršnih koli težav prepoznavanja tega ali onega komada.

Lorna Shore rastejo, vprašanje je le, kje se bodo ustavili. Za primerjavo: med drugim je leta 2015 uspelo razprodati dvorano Gasometer legendarnim Slayer v družbi Anthrax in Kvelertak.