Inferno Metal Festival 2023, 2. dan

Na Inferno Metal Festivalu 2023 so 2. dan nastopili:
 
Rockefeller:
16.30 Harakiri for the Sky
18.00 Odium
19.30 Wolves in the Throne Room
21.15 Godflesh
23.30 Amorphis
 
John Dee:
17.15 Dordeduh
18.45 Darvaza
20.30 Lili Refrain
22.30 Masacre

Harakiri for the Sky na Inferno Metal Festivalu 2023
Drugi festivalski dan se je tokrat zame začel z meni bolj poznanimi vodami, saj avstrijski veljaki Harakiri for the Sky preigravajo meni zelo dostopen žanr. A po drugi strani so mi oni še najmanj blizu in tudi lanskoletni obisk na festivalu Črna Loka me ni dovolj privlačil, da bi si jih pobliže ogledal. Tokrat pa sem se zavestno odločil, da zasedbo preverim v vsej njeni veličini. Če je otvoritev večera za nekatere bande mogoče bolj nujno zlo, se to Harakiri for the Sky definitivno ni poznalo. Fantje so od samega začetka svoj melanholični metal s težkimi in čustveno nabitimi pasažami publiki servirali na najboljši način, ta pa je vse vsrkavala in z odobravajočim miganjem glav v presenetljivo velikem številu bandu na odru vračala. To je bil zame tudi dovolj dober razlog, da se jim v prihodnje bolje posvetim in poglobim v njihove dosedanje izdaje, in čeprav je bil uvod v drugi festivalski dan manj energičen in agresiven kot dan poprej, se je na svojevrsten način pokazalo, da bo tudi tokrat večer presežkov in presenečenj, kar so na koncu s svojim nastopom pokazali tudi Harakiri for the Sky. (Žiga)


Dordeduh na Inferno Metal Festivalu 2023
»Nekoč je obstajala trojica glasbenikov, ki je pod imenom Negură Bunget ustvarjala prav poseben black metal. Po več kot desetletju ustvarjanja in koncertiranja je v zasedbi začelo škripati, zato se je trojica odločila, da preneha delovati. Medtem ko je Negru požrl besedo in »ukradel« ime, sta se Hupogrammos in Sol Faur držala dogovora in začela ustvarjati na novo, pod imenom Dordeduh.« Tako sem opisal band med recenziranjem njegovega aktualnega celovečerca Har. Naj dodam še, da gre pri Dordeduh za atmosferično folk/black zasedbo, ki dejansko igra, kar misli, oziroma misli, kar igra. Čeprav so me in me še vedno močneje nagovarja glasba primarne zasedbe, so me Romuni vseeno nagovorili. Izkušnja je bila zelo osebna, ponotranjena, z redkimi headbanging trenutki in množičnim zibanjem. A kljub odobravanju slišanega se nisem mogel otresti misli, da si moram po prihodu nazaj domov ponovno privoščiti kak star album od Negură Bunget. (Dejan)
 
Odium na Inferno Metal Festivalu 2023
Simfonična black metal zasedba Odium spada med staroste black metala, saj deluje že od leta 1994. A vendar mi je skozi vsa leta odkrivanja najekstremnejših podžanrov metala zasedba ušla. Velik del k temu prinaša dejstvo, da je bila od leta 2001 do 2018 v nekem stanju hibernacije. A vrnimo se v sedanjost in se osredotočimo na tokratni nastop simfonikov. Že samo opazka, da na odru stojijo dvojne klaviature, priča o količini simfoničnih delov v glasbi Odium. Na prvo žogo bi človek pomislil, da bomo priča zelo umirjenim in nežnejšim delom, a me je band že po prvi minuti nastopa demantiral. Agresivni deli, podkrepljeni s huronsko kričečim black metal vokalom, so zadoneli iz ozvočenja in nakazali, da bo to še en band, ki ga bo treba raziskati. Me je pa seveda njihova glasba popeljala kar nekaj časa v preteklost, saj edina izdaja The Sad Realm of the Stars sega v leto 1998 in so vzporednice z rojaki Dimmu Borgir iz tistega časa še kako na mestu. Seveda je temu primerno na tej izdaji slonel tudi izbor komadov, poleg tega so za stare fane odigrali klasiko Winterpath s samonaslovljenega dema. Band je skozi celoten nastop prikazal intenziteto, ki je podžgala publiko, in celo namig k moshanju pospremila odobravajoče, tako da se je že ob dokaj zgodnji uri temperatura v dvorani precej dvignila. (Žiga)


Darvaza na Inferno Metal Festivalu 2023
Tokrat časa za oddih in kratko evalvacijo dejansko ni bilo. Po odličnem nastopu Norvežanov Odium sem se poskušal čim hitreje prebiti v spodnjo dvorano John Dee, kjer je oder že zavzel italijansko/norveški dvojec Darvaza. In če je bilo pri Odium zaradi dvojnih klaviatur melodičnosti in simfonike na pretek, pa se z Darvaza svet postavi na glavo. Po krajšem uvodu, kjer smo iz ozvočenja zaslišali brnenje muh, ki se pasejo na trohnečem truplu, se je začelo. Brezkompromisen in brutalen black metal, podžgan z vsemi stereotipi, ki jih žanr nosi s sabo, priča o nastopu, ki si ga bo zapomnil vsak obiskovalec. In čeprav band ob le enem celovečercu ter štirih polvečercih premore zelo kratko diskografijo, je z izborom zajel cel spekter lastnega ustvarjanja in pokazal, da se bo o njemu še govorilo. Publiki je bila predstava več kot všeč in nekako ne morem prezreti dejstva, da so Darvaza predstavljali Watain pred Watain. Pod črto umazano, primitivno, hrupno in vrhunsko. (Žiga)


Wolves in the Throne Room na Inferno Metal Festivalu 2023
Pogled na seznam nastopajočih se je na drugi dan festivala prevesil na stran atmosferičnih black metal zasedb. K tem štejejo tudi ameriški Wolves in the Throne Room, ki so trenutno na evropski turneji, med katero so se med drugim ustavili v Oslu. S seboj prevažajo svoj najnovejši studijski izdelek, ki sliši na ime Primordial Arcana. Ta je izšel pred dvema letoma, kar pa se tiče mojega odnosa do banda, je tudi edini album, ki ga poznam v celoti. Kaj več se do danes s temi atmosferiki nisem ukvarjal, in če sodim po slišanem, mi zaenkrat glede tega tudi ni žal. Kar pa, lepo prosim, ne razumite kot kritiko banda ali njegove glasbe. Pač ni vsak za vse in tako zgodnejše kreacije od Wolves in the Throne Room pač niso zame. Vsaj ne sodeč po srečanju z njimi v živo. Medtem ko so najnovejše viže dovolj nalezljive ali enostavne, da se poslušalcu hitro odprejo, s starejšimi nimam te izkušnje. Kar je sicer deloma tudi razumljivo, saj 10-minutni atmosferični komadi nikakor ne morejo kar tako zlesti pod kožo. Za to sta potrebna dovolj časa in ustrezno razpoloženje, obojega pa mi je med prvim srečanjem z Volkovi primanjkovalo. (Dejan)



Lili Refrain na Inferno Metal Festivalu 2023
Če me je kar koli res presenetilo, je to bil nastop Lili Refrain. Že nekaj časa prakticiram navado, da se o nepoznanih bandih, ki jih bom nekje videl v živo, ne pozanimam vnaprej. Pred nastopom mi je dovolj, da poznam žanr, v katerem zasedba deluje. Po ne vem kakšnem ključu sem bil do tik pred nastopom prepričan, da gre pri Lili Refrain za nekakšno metalcore ali deathcore zasedbo. Joj, bolj se dejansko ne bi mogel zmotiti. Lili Refrain ni ne band ne metal. To je solo projekt, katerega glasba temelji na električni kitari, vokalu, tolkalih, sintetizatorju in še čem, vendar brez uporabe računalnika ali vnaprej posnetih skladb. Rezultat pa je … huh, še ena atmosferična izkušnja, na katero pa res nisem bil pripravljen. (Dejan)
 
Godflesh na Inferno Metal Festivalu 2023
Angleških eksperimentalnih industrialcev Godflesh sem se dejansko veselil. Pričakoval sem številne »štanc« ritme, ki gredo hitro v uho, zaradi česar sem bil prepričan, da bo nastop Angležev minil, kot bi mignil. Ah joj, kako se zna človek zmotiti. Smer eksperimentiranja, v katero je zavil dvojec s svojo glasbo, je vse kaj drugega kot na prvo žogo. Od »štanc« ritmov tudi ni bilo ne duha ne sluha, tako da sem se pustil povoziti od kombinacije metalskega eksperimentiranja v noise vodah. Preveč naenkrat. Preveč monotono – tako glasbeno kot tudi vizualno. Možakarja sta stala vsak na svojem koncu odra, med njima je bilo več kot pet metrov ničesar, za njima pa dolgočasna projekcija, ki se je vrtela v krogu, namesto da bi bil vsak komad obogaten s svojo. Sicer sem med posameznimi komadi uspel ujeti nekaj všečnih tradicionalno obarvanih metalskih trenutkov, a ti so mi bili enostavno premalo, da bi moje metalsko srce veselo poskočilo. (Dejan)


Masacre na Inferno Metal Festivalu 2023
Priznati moram, da mi drugi dan festivala programsko sploh ni ustrezal. Enostavno mi je ponujal premalo tistega, kar me najbolj zanima: black metal. A k sreči obstajajo presenečenja, še večjo srečo pa sem imel, da sem se sploh pustil presenetiti. Enostavno bi lahko vrgel puško v koruzo in bi namesto v klet zavil skozi glavna vrata proti hotelu. Joj, kakšna škoda bi to bila. Potem v tem trenutku ne bi mogel uživati v svoji novi death metal himni, ki nosi naslov Death Metal Forever. Z navedbo te sicer močno preskakujem, saj je band ta komad zaigral kot zadnjega, kot vrhunec svojega nastopa. A če bi mi bilo pred tem preveč hudo, sploh ne bi zdržal do konca, kajne? Tako je! Kolumbijski death metalci Masacre so se izkazali kot odličen kos neodkrite starošolske mrtve kovine, ki kljub svojemu dolgemu stažu – letos bo zasedba dopolnila 35 let – še vedno premorejo enako mero energije kot nekoč. Ker je bandov aktualni album star že skoraj deset let, ni bilo nobenih potreb po promociji česar koli drugega kot lastne glasbe. In kako to človek naredi najbolje? Z vnetim igranjem najljubših komadov, ki pri Masacre očitno večinoma prihajajo s prvenca Reqviem iz leta 1991. Medtem ko se ta po zvoku na zgoščenki močno razlikuje od aktualnega ploščka Brutal Aggre666ion, s katerega smo slišali uvodni komad La guerra, pa po agresivnosti in udarnosti nič ne zaostaja. Masaker od začetka do konca nastopa! (Dejan)


Amorphis na Inferno Metal Festivalu 2023
Finske melodičarje Amorphis na tem mestu verjetno ni treba posebej predstavljati. Čeravno so bili najmilejši band večera na glavnem odru, sem se njihovega nastopa ponovno zelo veselil. In čeprav gospodje še vedno koncertirajo v sklopu albuma Halo in sem si jih lanskega decembra ogledal v živo na Dunaju, to navdušenja nikakor ni zmanjšalo. Tako tudi ne bom skrival najstniškega navdušenja ob intru ter pomika v prve vrste pod odrom. Čeprav sem imel občutek, da bodo Amorphis zaradi »nežnejšega« zvoka v dvorano prinesli sanjače in bo gibanje pod odrom temu primerno, sem se kar krepko uštel, saj se je že od samega začetka razgibavanje ter norenje iz komada v komad le stopnjevalo. Kot se je pokazalo prav na tem nastopu, so tudi novi komadi oboževalcem dodobra zlezli pod kožo, saj je dvorana večino melodičnih clean delov odpela skupaj s Tomijem, starejši klasiki Black Winter Day ter Into Hiding sta pa priljubljenost banda samo še potrdili. Energija je bila tako vseskozi na vrhuncu in mogoče gledano precej subjektivno, so Amorphis res pokazali, zakaj sodijo v sam vrh scene in da takšni nastopi kljub zavidljivi dolžini enostavno minejo prehitro. Kot že nazadnje sem tudi tokrat prizorišče zapustil z nasmeškom na obrazu in poln vtisov zaključil več kot uspešen drugi večer festivala. (Žiga)