Nekje v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole mi je sošolec ob vprašanju »Ti imaš doma Queen pa Scorpions kasete, a ne? Potem ti bo tole verjetno všeč.« v roke porinil kaseto s črno naslovnico, na kateri je bil križ s petimi lobanjami. Ker je bila naslovnica takšnega tipa, ki bi doma verjetno v zrak vrgla streho, je bilo kaseto po hitrem postopku treba presneti in vrniti. Kakšna dva meseca kasneje je bila potrebna nova izposoja, saj je presneta kaseta zaradi prekomerne uporabe začela zavijati. Seveda je govora o Appetite for Destruction, debitantskem albumu skupine Guns N’ Roses. Na vse to gledam z obilico nostalgije, saj mi je prav ta kaseta dala apetit za poslušanje trše glasbe, ki je pred tem nisem poznal in sem o njej slišal samo šepetanja po šolskih vogalih.
Po vseh peripetijah, pregovarjanjih in kontroverznostih sta se leta 2015 k Axlu v band vrnila kitarist Slash in basist Duff McKagan, čemur je sledila turneja. Ker meni takšne združitve in turneje po navadi dišijo po »money grabu«, kjer je v ospredju bolj zaslužek zaradi stare slave kot pa dober produkt, sem se tem koncertom izogibal. Potem pa se je Axl Rose 2016 pridružil AC/DC kot nadomestni pevec in internetni posnetki so kazali na dobro vokalno formo. Zaznamek o obveznem ogledu Guns N’ Roses je bil narejen ter pozabljen … do letošnjega leta, ko se je izkazalo, da na praškem letališču Letňany v razmaku par dni koncertirajo tako Guns N’ Roses kot Metallica. Zaradi nepozornosti sem izpustil dejstvo, da so v Pragi med obema koncertoma še Iron Maiden, vendar pa je bil ta dogodek žal že razprodan.
Zaradi vročinskega vala, ki je tisti vikend zajel celotno Evropo, smo prve predvozače izpustili, uspelo pa nam je ujeti zadnjih par viž blues/rock/soul/R&B kitarista in pevca Garyja Clarka Jr., vendar smo zaradi peklenske vročine več časa posvečali pivu (in predvsem vodi) kot pa dogajanju na odru. Guns N’ Roses so bili napovedani ob 18.45, saj naj bi odigrali najdaljši koncert na Češkem do sedaj. Po nekajminutnem računalniško narejenem uvodu na ogromnih ekranih se je začelo zares z It’s so Easy. Prva stvar, ki mi je takoj padla v oči (in mi šla posledično v nos), je bila Slasheva kitara v barvah ukrajinske zastave.
Ne vem, kakšen pogled na koncerte imajo drugi ljudje, ampak meni koncert predstavlja pobeg pred realnostjo, problemi in tegobami, skratka nek varen prostor, kjer se lahko brez problema prepustim uživanju ob glasbi, ki me ponese daleč stran od »ta pravega« sveta. Vojna je seveda grozna stvar in jo obsojam, ampak za take stvari ni mesta na koncertu. Vse skupaj je kasneje poslabšal še Axl, ki je v enem izmed nagovorov med komadi natrosil toliko nesmislov glede ZDA, Evrope in Rusije, da smo lahko samo stali z odprtimi usti in se spraševali, če mu ni v zaodrju nekdo v slušalko rekel: »Ne upaš govorit bedarij.«
Proti koncu prvega in tudi skozi naslednjih par komadov se mi je po glavi ves čas motala misel, kakšna škoda je, da na odprtem letališču tako močno odnaša zvok, da se na trenutke Axla skoraj ne sliši. Dokler ni glava pogruntala, da ne odnaša vokala, saj je bila glasba vse skozi na konstantni jakosti, pač pa je bil Axl preprosto slab. Zgrožen sem počasi dojel, če je res tako, da bo to še zelo, zelo dolg in mukotrpen koncert. Obiskovalka zraven mene je med priredbo Velvet Revolver dejala, da kako lahko Slash tako stoično sprejme masaker, ki ga je Axl naredil komadu Slither. Jezna je odcepetala po pivo (in vodo). Ko je poteklo približno četrt koncerta, je bil na sporedu Estranged. Dobro, to bi moralo izpasti OK, če Axl ne zmore več visoko peti, vsaj s tem komadom ne bi smel imeti problemov. Pa jih je vseeno imel, ker mu je uspelo zašuštrati besedilo. Večkrat.
Kar najbolj žalosti, je pač dejstvo, da je bil višek koncerta pesem I Wanna Be Your Dog, priredba od The Stooges, ki jo je odpel basist Duff. Med Civil War je bil Axl še najbližje originalu takrat, ko je zapel »my hands are tied«, potem pa je šlo vse po klancu navzdol, mogoče še hitreje kot kriptovalute dandanes. Med Civil War, ki je bil na začetku druge polovice koncerta, sem dokončno obupal nad koncertom in sem se bolj posvetil temu, da sem poslušal, če bo še kje kakšen feler. Škoda, res, ker setlista je bila odlična, glasbena izvedba je tudi bila na nivoju (kljub par Slashevim napakam, ampak OK, te se v živo dogajajo vsem kitaristom), celostno podobo je kazil Axl Rose s svojo (ne)zmožnostjo petja in prevelikega posvečanja pozornosti svoji garderobi oziroma, kot je dejala neka druga obiskovalka koncerta: »Gospod se je na tem koncertu preoblekel večkrat kot Madonna.«
Kljub kopici izvrstnih komadov, ki je še sledila do konca, sam nisem več uspel držati fokusa in sem bolj kot ne spremljal seznam komadov, da sem ob začetku zadnjega z družbo uspel priti do podzemne železnice pred največjo gnečo, pa čeprav je bilo na prizorišču, ki sprejme 80.000 gledalcev, »samo« nekje 30.000–35000 obiskovalcev. Ob svojem tretjem obisku koncerta Guns N’ Roses (prvem, zadnjem in edinem) bi si morda kupil vsaj kakšno majico za spomin, potem pa me je zvilo, ko je pri majicah pisalo 1000 CZK (40 EUR). Dražje majice sem videl samo še na koncertu Manowar. Na koncu se je vseeno izkazalo, da je šlo za »money grab«.
Setlista: It’s So Easy, Mr. Brownstone, Chinese Democracy, Welcome to the Jungle, Slither (Velvet Revolver cover), Better, Walk All Over You (AC/DC cover), Estranged, Live and Let Die (Wings cover), Double Talkin’ Jive, Reckless Life, You Could Be Mine, I Wanna Be Your Dog (The Stooges cover), Absurd, Rocket Queen, Hard Skool, Civil War, Sweet Child o’ Mine, November Rain, You’re Crazy, Wichita Lineman (Jimmy Webb cover), Knockin’ on Heaven’s Door (Bob Dylan cover), Nightrain, Street of Dreams, Coma, Patience, Don’t Cry, Paradise City.
