Dark Easter Metal Meeting 2024, 1. dan

Saj vem, da nikogar ne zanima, ampak povedati moram, da sem v München pripotoval zelo utrujen. Utrujen zaradi minulih dni, tednov in mesecev, med katerim je svoj dolg terjala tudi priprava obletnice, in utrujen zaradi službenih obveznosti, ki jih je bilo treba opraviti v krajšem času, da sem se tudi med drugim lahko pravočasno odpravil v München, ne da bi me ob vrnitvi čakala gora dela. Iz tega razloga sem si na prvi dan ogledal samo bande, ki jih tudi dejansko poznam in/ali poslušam. Z Žigo sva začela prvi dan sicer relativno zgodaj s Theotoxin, nakar sva si takoj privoščila premor za takšno in drugačno polnjenje baterij. Kaj več o nastopu Avstrijcev, ki so nedavno obiskali tudi našo prestolnico, pa vam bo povedal Žiga. (Dejan)

Program prvega dne festivala je bil takšen:

Dvorana Club:

15.00 vrata
15.25–16.15 Jesajah
17.15–18.05 Angstskríg
19.05–19.55 Asphagor
20.55–21.45 Dymna Lotva
23.10–00.00 Deathrite

Dvorana Halle:

15.00 vrata
15.25–16.15 Theotoxin
17.15–18.05 Nocte Obducta
19.05–19.55 Nordjevel
20.55–21.45 Mork
23.10–00.00 Psychonaut 4

Dvorana Werk:

14.00 vrata
14.30–15.20 Grand Cadaver
16.20–17.10 Hellbutcher
18.10–19.00 Bewitched
20.00–20.50 Taake
21.50–23.05 Tiamat
00.05–01.10 Kampfar

Theotoxin na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Ker mi tokrat službene obveznosti nikakor niso dopuščale, da bi dva dni zaporedoma romal v dve različni evropski prestolnici, sem se načrtno odločil, da bom blackmetalski večer v Ljubljani s Taake, Nordjevel in Theotoxin izpustil in se dan kasneje odpravil na Dunaj na Enslaved, Svalbard in Wayfarer. Dejstvo, da bom prej omenjene zasedbe videl na letošnji ediciji festivala Dark Easter Metal Meeting, pa je odločitev zelo olajšala. Kot drugo pa je prvi obisk zelo opevanega festivala tudi svojevrstna izkušnja, ki z drugačnim emotivnim pristopom vsekakor naredi nastop vsakega banda še bolj dojemljiv. Black metal veljaki Theotoxin tako že nekaj časa niso več neznanka na sceni, in ko sva z Dejanom brskala po spominu, mi je band pot prvič prekrižal že pred štirimi leti, ko so kot predvozači Batushki še ujeli zadnji vlak pred pandemijo. Že takrat je band iz sosednje Avstrije prikazal všečno zamisel lastne interpretacije black metala, tako da je bilo pričakovanje nastopa Theotoxin še toliko bolj vznemirljivo. Kdor omenjenega festivala oziroma prizorišča Backstage sicer še ni obiskal, mu lahko povem, da gre za odlično lokacijo, ki s tremi dvoranami in celotno kuliso ujame pravi metalski duh. Čeprav je bila ura ob nastopu Avstrijcev še precej zgodnja, je bila dvorana Halle že pred začetkom koncerta dodobra napolnjena. Po nekoliko daljšem intru pa se je razvrat začel. Theotoxin prisegajo na hiter, brezkompromisen in zajebano surov black metal, ki ne pušča prostora za olepšave in enostavno reže v kosti. Kljub tej surovosti je publika že od samega začetka pokazala, da je željna točno takšnih viž, in ob krajših počasnejših delih z dvignjenimi rogovi izkazala odobravanje ter željo po še. Tako sem se tudi sam prepustil valovom današnjega dne, ki so že tako bili bolj blackmetalsko obarvani in je nastop Theotoxin to željo že v štartu nadgradil z odličnim nastopom, kjer je k potrebni energiji ustrezno prispeval tudi zvok iz ozvočenja. Led za uspešen festival je bil tako uspešno prebit in rečem lahko samo, da mi je zdaj žal, da nisem stisnil zob in se že pred dvema tednoma zmigal na koncert Theotoxin v Ljubljano. Šola za naslednjič. (Žiga)


Bewitched na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Ko sva se vrnila na prizorišče, so v glavni dvorani (Werk) povsem starošolsko nažigali Bewitched. Uletela sva ravno med komadom Hellblood, če lahko zaupam setlisti, ki sem jo našel na spletu. Tako pa je meni vse skupaj zvenelo: štirje člani nažigajo tipični speed metal. Med naslednjim komadom Cremation of the Cross je bilo med trdimi thrash in speed metal ritmi nekaj prostora za tipično heavy metal melodiko v slogu Iron Maiden. Nato se je band poslovil od enih velikanov in s komadom At the Gates of Hell pozdravil druge. In sicer Venom. Nato stavek »The time has come for us to say goodbye« in še zadnjič v dir, še zadnjič venomski ritmi in melodije. Midva z Žigo pa v drugo dvorano. (Dejan)

Nordjevel na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Za kakšno glasbo gre pri Nordjevel, je band takoj povedal s svojo opravo. Še posebej pevec, okrašen s corpse paintom, ovratnico iz kosti in velikim križem. Band je že samo s prihodom na oder požel bučen aplavz in dvignjene rogove. Nato pa je drugače kot pri Theotoxin sledil nastop, ki se je vsebinsko kar močno razlikoval od tistega iz Ljubljane. Sicer menim, da je band tudi v Münchnu otvoril nastop s komadom The Shadows of Morbid Hunger s samonaslovljenega prvenca, pri katerem pa je ostal tudi z naslednjim komadom Blood Horns. Ker je pevec kolegom na instrumentih sledil preveč energično, si je pomotoma izklopil mikrofon, in tako smo za nekaj časa ostali brez vokala. Dokaj marginalna zadeva v primerjavi s tem, kako so se Norvežani sicer predstavili. Nato je s komadom Satan's Manifest napočil čas za aktualni album Gnavhòl, pri katerem izstopa deathmetalsko žaganje. Z The Funeral Smell smo se spet vrnili k prvencu in obudili tisti punk občutek v slogu starih Darkthrone. Zamislite si lahko torej, da je bilo navdušenje na vrhuncu. Z naslednjim Within the Eyes mi je band pokazal, zakaj je aktualni album vreden poslušanja – osrednji riff je res razred zase. Po tem osebnem navdušenju sem še dodatno prišel na svoj račun, kajti sledil je prav tako odličen komad Fenriir, ki ga je zasedba posvetila stanovskim kolegom Taake, s katerimi si je nedavno delila 16 evropskih odrov. Medtem ko se je band v nadaljevanju še naprej premikal med prvim in tretjim albumom, je v zaključku namenil pozornost drugemu – Necrogenesis, s katerega nam je po svojih besedah serviral »enega počasnega«, uvodnega Sunset Glow. Končno se je razvil moshpit, čeprav ni štel veliko udeležencev. (Dejan)


Taake na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Zdaj bom požel veliko kritik, verjetno kar najbolj ostro iz našega uredništva, saj Taake pri meni redkeje najdejo mesto na domačem ozvočenju. Bom pa opravičil to okoliščino z dejstvom, da so Taake band, ki ga najraje v celoti zajamem in vsrkavam v živo. Če sem se že neštetokrat obregnil ob motečo meglo, ki mi na koncertih omeji pogled na oder, si Taake brez tega dodatka enostavno ne morem več predstavljati, in tako je bila glavna dvorana Werk že pred začetkom nastopa Taake zavita v meglo. Ambient, ki ustreza zvoku Norvežanov na čelu s Hoestom, ki je tokrat zavoljo nastopa v Münchnu izpustil koncert na domačih tleh s še enimi velikani scene Gorgoroth. Temu je bila hvaležna nabito polna dvorana, ki je čakala na še eno blackmetalsko razodetje. Čeprav so v primerjavi z ljubljanskim koncertom imeli nekoliko zvezane roke, saj so bili časovno omejeni na 50 minut igralnega časa, sem vedel, da bo Hoest poskrbel, da bo mojim potrebam po black metalu zadoščeno. Kaj še poreči na izpiljen nastop kot to, da Taake ohranjajo zlobnost in predrznost ter vsakič znova dosežejo prave točke oboževalca temnejših zvokov. Kljub novemu albumu Et hav av avstand na plečih so Taake tudi tokrat precej pozornosti posvetili albumu Norgens Vaapen. Tega publika nikakor ni pogrešala, čeprav je pri prehodu iz začetne zadržanosti v popolno ekstazo potrebovala le nekoliko več časa, kot je bilo to recimo opazno pri Theotoxin, a je kmalu ujela ritem in se vživela v dogajanje na odru. Sicer so komadi tudi tako zastavljeni, da megli primerno ustvarjajo določeno atmosfero, ki je meni več kot dobrodošla in me iz agresivnega »razgrajanja« ponese tudi v zasanjano miganje glave ter vsrkavanje energije z odra. K že tako izjemni kulisi svoje doda še Myr in solaža na bendžu, ki med publiko zaneti pravi požar in popelje nastop do eksplozivnega zaključka. Po zaključku seta Taake mi je tako postalo še drugič žal, da sem izpustil ljubljanski koncert in se moral zadovoljiti s samo petdesetminutno blackmetalsko ekstravaganco iz hiše Taake. (Žiga)


Mork na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Mork so začeli mračno. Akustična kitara, veter, dretje otroka. Počasen prvi komad Forfort Av Kulden je sledil temačnemu uvodu in hkrati takoj povedal, da bo zvok odličen, kajti tudi baskitara je bila izredno dobro slišna. Z Eremittens dal so Norvežani postregli s hitrejšim tempom, vendar pri tem še vedno ostali razgibani in zanimivi. In tako je ostalo tudi v nadaljevanju. Mork so nas ujeli v začaran krog, iz katerega dejansko nihče ni želel ubežati. »What came before and what came last. This is Arv!« Med tem komadom se je »šef« Thomas Eriksen znova izkazal s svojim clean vokalom, medtem ko je s komadom Bortgang sledila kratka učna ura norveščine – naslov pomeni odhod oziroma pesem govori o umiranju. Temu primerno se je vzdušje spet upočasnilo, saj se tudi umira počasi. Ko sem stal v dvorani, z mislimi in ušesi uperjen proti odrskemu dogajanju, me je ob slišanem prešinilo, da tako zveni, ko bog vzame dušo oziroma ko duša odpotuje v onstranstvo. Morda pa je bilo krivo pivo. Kakor koli, bilo je čustveno, na to pa smo pozabili z naslednjo norijo Tilbake Til Opprinnelsen, ki ji je sledil På Tvers av Tidene. Na groovy uvod tega je publika takoj trznila in se tudi glasno odzvala. Kako torej v nadaljevanju ne bi tudi ves čas v ritmu prikimavala? In kdor si je takrat mislil, da boljše skoraj ne more biti (med drugim tudi jaz), ta je bil presenečen z gostom na vokalu. Med Født til å Herske je Dolk od Kampfar najprej sam odpel kitico ali dve, potem pa sta v nadaljevanju s Thomasom skupaj kričala. In kako se zaključi nastop na velikonočnem festivalu? Seveda s komadom Da himmelen falt, če imaš tega v svojem repertoarju. Norvežani bi sicer lahko še nekam stisnili meni najljubši komad Svik (slov. »izdaja«) z aktualnega ploška Dypet, saj so imeli na voljo še pet minut. A tudi slišanih in doživetih 45 minut je bilo več kot dovolj. (Dejan)


Psychonaut 4 na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Toliko ljudi mi je že predlagalo, da naj preverim ta band, da sem enostavno »moral« iti pogledat v dvorano. Post black metal, ki pri poslušalcu igra na znane čustvene strune, mi je deloval posledično poznano, a mi hkrati zaradi nepoznavanja komadov ni uspelo pasti v pravo ali želeno stanje, ki bi mi omogočalo pristno izkušnjo. Performans, odrska prezenca in nabito polna dvorana pričajo o tem, da se bandu splača posvetiti del pozornosti.

Kampfar na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Če se priprave ne bi zavlekle in band posledično nastopa ne bi začel deset minut kasneje od napovedane ure, bi si dejansko lahko ogledal cel nastop do konca. A povezave mestnega vlaka so nama z Žigo velevale, da izpustiva zadnji komad. Za kar mi je resnično žal, saj so me Kampfar znova prepričali v to, da so dober »live« band. Medtem ko me pred dvema letoma v družbi Taake in Helleruin niso najbolj navdušili, sem minuli konec tedna obrnil ploščo. Po klasičnem intru, ki je potrjeval mojo začetno skepso, in zaradi sprva slabega zvoka, ki je iznakazil komad Ravenheart, sem na oder zrl z medlimi občutki. A ko sem »ugotovil«, kateri komad sploh poslušam, je moje razpoloženje naenkrat poskočilo. Začetek s tega vidika torej sploh ne bi mogel biti boljši. Slutil sem, da ta dan ne bom slišal klasičnih komadov s poudarkom na zadnjih izdajah. Prav nasprotno, nadejal sem se lahko misli, da nas čaka še kakšen črni biser. Kajti: »It's been three decades of fucking shit. This is Ophidian.« In takoj zatem moshpit. Sledil je nekoliko daljši nagovor, v katerem je Dolk omenil, da so dva dni prej še stali v Oslu na odru, danes na drugem, vso to blasfemično dogajanje pa se odvija ob v krščanskem svetu najbolj svetem času. Dolk zato vseeno upa, da je danes vse skupaj še vseeno malo blasfemično in da še ni vse skupaj povsem izgubila »čara«. Nato pa je z že skoraj pozabljenega ploščka Mare čarovnicam posvetil komad Trolldomspakt. Odlična baladica, ki ji je sledil res pravi črni biser: Lyktemenn! To je to! Svetlo modre lučke in gasa! Čeprav je bil Lyktemenn odigran v skrajšani obliki, je bilo vseh pet minut resnično orgazmičnih. A ni še bilo konec. Naenkrat smo zaslišali »Helvete!« Na vrsti je bil Mylder z albuma Djevelmakt, zatem pa smo lahko celo slišali nov komad s prihajajočega albuma. Žal mi ta ni ostal kaj prida v spominu, vem le, da je bil drugačen od tega, kar sem od banda vajen. Zadnji komad, ki sem si ga imensko zapomnil, nosi naslov Svart og vondt. Ta je nastal ob koncu prejšnjega tisočletja in govori o tem, kako je imel Dolk v 90-ih polno sovražnikov. Po tem komadu se je band poslovil in odpravil z odra, midva z Žigo pa sva hitela ujeti vlak. Če sem iz zunanjosti kluba pravilno zaznal, se je band vrnil še za en komad. Čeprav bi si želel slišati še tega, sem več kot zadovoljen zaradi videnega in slišanega korakal proti topli postelji. (Dejan)


*Avtor fotografij je Žiga Grubelnik.