Cvinger / Marax

Na veliko soboto je Slovenj Gradec želel že dan prej prebuditi Kristusa iz groba, da ne bi bilo treba čakati na veliko noč. In kaj je primernejše kot black metal, me vprašate? Nedvomno mi je koncert popestril velikonočne praznike, lahko bi rekel, da je bil dogodek, če si izposodim metaforo iz računalniških iger, moj velikonočni pirh, saj sem za obstoj tega »skritega dogodka« izvedel praktično v zadnji minuti.

Z vidika same organizacije je bilo zanimivo tudi to, da se je koncert odvijal na prostem, kar je po eni strani vlilo »festivalsko noto« in prve znake prihajajočih toplejših dni, po drugi pa žrtvovano kakovost zvoka ter zakonsko zapovedano tišino po 22. uri. Na sporedu sta bila dva banda, vsak band eno uro, začetek ob 20.00, nato pa, če citiram organizatorje, »domov spat«. Dobra stran kratkega roka trajanja koncerta je bila, da sem se lahko v popolnosti posvetil obema bandoma in se ob tem ne preveč utrudil ob stanju na svežem zraku.

Osnovno načrtovani nastop Samperium je bil zaradi bolezni zamenjan z Marax, stanovskimi in glede na to, da si banda očitno delita določene člane, tudi osebnimi kolegi nosilcev Cvinger. Zamenjava je bila tematsko kot ulita, saj tako simfonični black metalci Marax kot tradicionalni black metalci Cvinger prisegajo na teatralnost nastopa in želijo s psihodramo na odru pričarati avtentično temačnost, ki je zame nedvomno kot nekakšen dodaten glasbeni instrument zvrsti. Na odru trojica in oltar. Obredno je kot svečenica v templju pevka prižgala sveče, ki so obkrožale, saj nisem prepričan, kelih ali lobanjo, na kateri je bila sveča? Na njeni levi kitarist, ki je sedel na stolu, za njima še bobnar. Prvobiten, do golega minimalističen black metal, kot so ga sami Mayhem ustrojili v leseni brunarici v norveških gozdovih. Tudi sonično. A iskreno me slaba kakovost zvoka ni motila, saj je pasala v tematski in ideološki kontekst, poleg tega pa je bil zvok ravno dovolj razločen, da so do izraza prišli bandovi neblackmetalski elementi simfonike, počasnejše riffanje v stilu old school death metala ali dooma ter občasni čisti vokali pevke. Teatralnost je bila skoraj popolna, če ne bi pevki enkrat samkrat ušel spontan nasmeh – ves nastop je s statično in pasivno pozo (kot sedeči kitarist) ter mrtvoresnim izrazom na obrazu namreč skrbela za turoben performans, ki se je perfektno skladal z glasbo. Kakšna škoda, da ni vsaj enkrat zavrtela svojih lepih, dolgih las. Šolska ura se je kaj hitro obrnila, kar je bila škoda, saj me je band s progresivnim pogledom na black metal pozitivno presenetil. Bralcem priporočam, da si zavrtijo kakšen komad iz njihove diskografije, morda kaj z The Abyss of Illusions (2018), Dance Within the Flames of Burning Fire (2019), The Witch (2020). Kmalu pa naj bi luč sveta ugledal tudi nov album The Shrine.

Menjava na odru je potekala dokaj gladko, a glede na DIY duh dogodka se s pikolovskimi malenkostmi ni nihče obremenjeval. Navsezadnje diktatura (policijske) ure ni dopuščala kompliciranja. Psihodrama je tekla naprej, ko je med priklapljanjem glasbil – tokrat so dodali drugo kitaro in bas – pevec povzdignil lobanjo in od publike požel krik odobravanja. Manjkalo ni niti sveč, kakopak. In maškar. Ne bom lagal, da poznam Cvinger. Prvič sem jih slišal v živo na Paranoidovi obletnici pred dvema tednoma. Kako že gre tisti meme – »<vstavi besedo> ne <vstavi glagol> pogosto, a ko to naredim, to storim dvakrat«. Sklepam, da bralci niste takšni imbecili kot jaz, zato upam, da mi Cvinger ni treba posebej predstavljati. V nasprotju s koncertom na obletnici sem lahko, kot rečeno, brez naglice in obveze vso pozornost namenil bandu. Vesel sem bil, da publiki organizacija dogodka ni bila samoumevna in je koncert doživljala zelo, recimo temu, »čuječe«. »Mosh pit treh mož« iz Marax je zamenjal številčen »mož pit«, nekdo je celo skakajoč po eni nogi iskal sezut čevelj. Manjkalo ni stagedivov niti crowdsurfov, kar je bil glede na relativno majhno število udeležencev pred odrov kar tehničen podvig. Ko sem ravno pri tem, pohvalil bi obisk, saj je bil relativno dober! Glede na splošno apatičnost, lenobo folka odpravljati se na koncerte in velikonočne praznike sem se bal, da bo vse izpadlo bolj klavrno. Kako sem vesel, da sem se motil. Cvinger so tako kot publika med nastopom uživali in prikazali šolski primer black metal koncerta. Od vseh veljakov zvrsti so me, glasbeno in nastopaško, še najbolj spominjali na Gorgoroth, tudi pevčevo občasno petje iz nižjega registra, tipičnega za Gaahla. Kljub tehničnim težavam in cviljenju iz zvočnikov band ni podlegel skušnjavi in s tem ni izgubljal časa. Huda ura 22.00 se je neusmiljeno bližala. Ko je zvonec odbil konec obreda, sem še skočil pred oder in preveril setlisto za ljubitelje tehničnih podatkov.

Setlista Cvinger: Intro, Embodied in Incense, Beheading the Desert Prophet, Reclaim the Crown, Blood Katharsis and the Mantra of Depravity, Among the Crucified, Cosmic Realm, Monastery of Fallen, Doctrines by the Figures of Črnobog, Slava, Weak to the Gallows, Revelation of the Three-Headed One, Outro:Amen.

Na tem mestu bi se še rad zahvalil organizatorjem Mladi: Alter društvo za ves trud in voljo, da se na tem delu sveta trudijo za tiste, ki nam vaške veselice in radijska glasba v klubih niso povšeči. Nenazadnje je hrup zagotovo pripomogel k Jezusovemu vstajenju in splošnemu krščanskemu veselju, saj brez današnjega rajanja mrtvih Jezus morda sploh ne bi vstal. Citiram: »Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša.« (Korinčanom 15:13–20). Kaj ni lepo, da krščanstvo in black metal delujeta z roko v roki za isto stvar? Navsezadnje brez prvega tudi slednjega ne bi bilo.