(')Tukaj leži šokantna in strašljiva resnica o neki italijanski glasbeni zasedbi, imenovani Theatres des Vampires.(')

Leta 1996 izdajo prvenec, imenovan Vampyrisme, Necrophile, Necrosadisme, Necrophagie, ki je produkcijsko slab, glasbeno ne ravno dovršen, za svojim časom izdan black metal album.
V naslednjih letih se produkcija izboljša, zvok postaja čistejši, glasba se hitro oddaljuje od 'old school' black metala. In kasneje od black metala sploh. Klaviature pridobivajo na moči, vampirska tematika in koncept se razvije, skupina postaja vse bolj dovzetna za eksperimentalne prijeme. Uporaba tekstov znanih piscev (od Danteja, prek E. A. Poeja, Williama Blakea, do H. P. Lovecrafta) postane ena njihovih močnejših točk.
2001 izdajo EP Jubilaeum Anno Dracula 2001, ki najverjetneje pomeni vrhunec njihovega ustvarjanja, nakar se počasi preselijo v Goth(ic) vode, kjer vrhunec dosežejo z Nightbreed of Macabria. Tako vizualno kot glasbeno. Kmalu vokalist Lord Vampyr zapusti Theatres des Vampires in vlogo edine vokalistke prevzame Sonya Scarlet. Spet sledi doba eksperimentov in sprememba sloga. Tokrat v elektronsko obarvan goth rock …
… ki doživi svojo najčistejšo manifestacijo na njihovem najnovejšem albumu Anima Noir.

Anima Noir je žalost – a ne v slabšalnem pomenu, da ne bo pomote. Žalostno je namreč videti, kako tako zanesenjaška skupina, kot so Theatres des Vampires, zapade tako globoko v obup, resignacijo.
To je klubska glasba s pridihom temačnosti in le še senco vampirizma. Prevladujejo elektronski 'sampli' in klaviature, ki so sicer močne, a nekako sekundarnega pomena. (Čeprav je ravno pri njih moč opaziti da res gre za Theatres des Vampires – v skladbi Unspoken Words na primer.) Vokali, priznam, so glede na stil več kot na mestu in Scarlet ima svoje svetle trenutke, tega ne gre zanikati. Starih Theatres des Vampires ni več. Še najbolj se jim približajo v naslovni skladbi (in deloma še v From the Deep), ki uporablja neoklasične elemente, zborovsko petje, zlovešče šepete, ambientalne zvoke, itd., in spominja na njihov stil kakšnih sedem let nazaj.
Tematsko je Anima Noir toliko vampirsko voden album, kolikor se klasičen vampir lahko občuduje v ogledalu. Da, Theatres des Vampires so odrasli. Žal, kot izgleda, v svetu odraslih ni veliko drugega kot obup in resignacija.
Komične, a na nek čuden način v širšem kontekstu skupine učinkujoče verze v stilu »Can I suck you blood, my lady?«, zamenjajo subjektivno izživete zgodbe o propadu, trenutnosti, minljivosti in dosežejo najčistejši izraz v skladbi Dust: »Dust, noting more than dust. Dust, dust, everything is false. Dust, so much is lost …«
Ne razumite me narobe, album ni napačen. Sploh ne za tistega, ki išče temačen, z obupom prežet elektronski rock. Ali nekaj takšnega. Ne iščite pa preteklosti v Animi Noir. Nekje na obalah Italije je na neko idejo vampirizma posvetilo sonce.

Davorin