Sicphorm je poljska groove metal zasedba, ki je nastala leta 2014. V njej so se združili glasbeniki mnogih drugih poljskih projektov, zato ni nič čudnega, da so že eno leto po skupnem delovanju izdali dolgometražni prvenec Wake Up. Zasedba je najbolj ponosna na nastope na tujih festivalih Dark Fest ter Slot Art Fest, na dušo pa sta jima prijetno pihnili tudi zelo pozitivni recenziji s strani portalov Metal Hammer in Metal Max.
Plato sem preposlušala kar nekajkrat in kaj kmalu prišla do zaključka, da Sicphorm res morda jemljejo navdih iz groove metala, sami pa so se ravno tako, kot se je groove, razvili v nekaj modernejšega, bolj podobnega nu-metalu. Na momente mi zvenijo veliko bolj podobni Slipknotom ali Kornom ali pa tistim modernejšim groove bandom. Vse skupaj se sliši kot neka mešanica thrasha, groova in nu-metala, kar pa seveda ni prvič slišano. Pa vendar zasedba že s prvim komadom Marasm jasno in glasno pove, da ve, kaj dela, da je glasna, ima rada udarnejše ritme in se z njo ni primerno šaliti. Že samo na albumu deluje zelo usklajeno, odličen vokal instrumentalni del le še povzdigne in doda točno tisto, kar mora. Drugi komad je sestavljen na precej podoben način kot prvi, ampak mislim, da vse, ki imate radi tak stil, to sploh ne bo motilo. Da ni vse tako isto, poskrbi že tretji komad Crusade. Ta je eden izmed tistih bolj nu-metalskih, saj z umirjenim ritmom in mešanico cleana in growla spominja na Korn in podobne zadevice. Naslednji, ki je pritegnil moja ušesa, nosi ime The Outery. Rahlo temačna, počasna balada, enostavna, pa vendar zapolnjena. Kljub ponavljanju riffov naredi vokal odlične kombinacije takšnih in drugačnih grlenih akrobacij, ki zadovoljijo. Po pretekli prvi polovici plate je čas že za nekaj hitrejšega, za kar poskrbita komada Hangman in No One. Sicer prineseta na album novo dozo hitrosti, dozo nečesa novega ... Niti ne. Sicer se band pri komadu No One zopet poigra z vokali, kar jih verjetno rešuje pred rahlim dolgčasom. Osmi komad Wake Up se rahlo približa Panteri ter jasno in glasno pokaže vplive te kultne zasedbe. Album zaključi komad Lost, rahlo depresiven, melanholičen in eden izmed tistih bolj posebnih na albumu. Ravno ti komadi dvignejo plato na višji nivo, za razliko od tistih bandov, ki jim je všeč Pantera in ustvarijo vse komade po istem kopitu. Ne bom rekla, da je Wake Up čista desetka, si pa sigurno zasluži solidno osmico.