Tretji album ljutomerskih death metalcev Obnounce obenem nadaljuje in prekinja s tradicijo zvoka in izvedbe Obnounce samih. Zazdi se, da gre za tisti del evolucije banda, ki jo člani ponavadi tako radi opišejo s sledečimi besedami: »To je bil popolnoma naraven proces.« Age Of Darkness ima od svojih predhodnikov kompleksnejši, težji in … no, profesionalnejši zvok, klaviature so potisnjene v ozadje, vokali pa neposredno v prvo vrsto. Celoten album je v svoji produkcijski čistosti zvočno zelo neposreden in sorazmerno kompleksen, žal pa prav ta kompleksnost odpre cel spekter problemov. Poglejmo.
Problematična je, prvič, izvedba. Nočem posploševati in reči, da je ta in ta subkultura/generacija takšna in takšna in nič drugačna, izjavljam pa – in stojim za tem – da se v metalu na Slovenskem v zadnjih nekaj letih na tržišče pošiljajo izdelki, ki so daleč od svojega polnega (ali vsaj približnega) potenciala, izdelujejo pa se s takšnimi krči in s takšno osredotočeno intenzivnostjo, da njihovo proizvajanje spominja že na obsesivno-kompulzivno motnjo. Tako, recimo, Age Of Darkness – in to praktično vseh 37 minut le-tega – poslušalca vseskozi bombardira z raznimi zvočnimi dražljaji: vokali, ki praktično ne utihnejo za več kot nekaj sekund, neprestano napletanje novih in novih riffov ter raznovrstne kitarske/klaviaturske/bobnarske intrige, ki povezujejo riffe … Tega je ogromno in čeprav je treba priznati, da so Obnounce s tehničnega stališča dober band, komadi nimajo kakšne izrazite duše, repa in/ali glave. Po nekaj skladbah začne vse zveneti enako in tistih slabih štirideset minut se, čeprav ne gre za nek večji časovni interval, v drugi polovici albuma precej vleče. Komadi se med seboj razlikujejo večinoma le na mikro ravni (dobro, odstopata recimo skladbi Rising Chaos, katere uvodni oziroma glavni riff močno spominja na Amon Amarth, in Endless Salvation, ki zveni kot strukturno najkoherentnejša skladba albuma), na koncu pa ostane le vtis nekaterih dobrih riffov, ki so se kot mehurčki prebili čez močvirnato mreno zvočnega kaosa.
Problem tiči tudi v tem, da ta album deluje precej samonamensko. Ne pravim, da band nima nekih osebnih razlogov ali ambicij zanj, da za njim ni kakšne zgodbe … Najverjetneje je. Vsaj ponavadi je. Trdim pa, da je tale kaotična podoba neke precej bolne (blodne) pokrajine death metal duha daleč od kakšne izrazne zrelosti. Band neprestano odpira nove riffe, nove intrige, nove pasaže, novo vse, a obenem v večini primerov ne izkoristi potencialov, ki si jih je odprl sam. Podobno tudi besedila; le-ta so tipična, osebna (verjetno, no) in nezanimiva. Predolga. Z eno besedo – naivna. Verjamem, da imajo tudi teksti – tako kot album sam – za seboj neko zgodbo in da svojo sporočilnost nosijo prek nje, toda poslušalci te zgodbe ne poznamo, sporočilo se ne prenese, band pa v razumevanju vsega skupaj končnemu uporabniku tudi ne pomaga kaj dosti. In ne, ne gre za eno izmed tistih kaotično/enigmatičnih izdaj, za katere razumevanje je potreben ključ. Nikakor ne. Age Of Darkness je pač precej intimna izdaja (in to z vsemi plusi in minusi, ki jih takšno ustvarjanje prinese) banda, ki sicer zna igrati, a ki obenem nima svoji publiki povedati kaj specifičnega.