Ta petek, 9. septembra, bodo progresivni death metalci Revocation izdali nov album z naslovom Netherheaven, in sicer preko založbe Metal Blade Records. Grafiko albuma v renesančnem slogu, nam že daje nekaj namigov o tem, kaj lahko glasbeno pričakujemo, je pripravil Paolo Girardi. Med predhodnikom The Outer Ones in Netherheaven so minila kar štiri leta, kar je tudi najdaljši premor med albumoma tega banda.

Nedvoumno gre za najbolj »težak« plošček bostonskega banda doslej, v katerem se spuščajo v temnejše in bolj diabolične plati death metala. Glede na tematiko albuma je to super odločitev, saj še toliko bolj pripomore k mračni atmosferi. Če so na predhodniku The Outer Ones raziskali skrivnosti vesolja, so se tokrat vrnili na Zemljo, od koder se spuščajo dalje v globino. Pa saj vsi vemo kam to pelje … Revocation se v Netherheaven spuščajo skozi devet krogov Pekla vse do srečanja z absolutnim zlom, Luciferjem. Po poti natančno raziščejo vse aspekte pekla, tako alegorične kot dobesedne, kot nakazuje tudi grafika platnice albuma.

Pesmi na Netherheaven so zlobne in grobo nasilne, tako kot se spodobi za Pekel. Bistveno bolj se tokrat naslanjajo na death metal, obenem pa še vedno ohranjajo progresivne elemente, predvsem na ritmičnem delu kompozicij. Kitare se pomembno poslužujejo disonanc, kar še bolj pripomore k občutku hladnih kosti. Mogoče je kar prva pesem albuma Diabolical Majesty tista, ki najbolje povzame elemente death metala, saj nemudoma trešči kot direkten udarec v želodec. Besedilo pesmi se osredotoča na vprašanje svobode govora v Ameriki s prispodobo templja v Salemu (Massachusetts), katerega člani se že dlje časa borijo za postavitev kipa poganskega preroka Bafometa. Pripadniki te skupine se namreč norčujejo iz ameriške religiozne desnice, ki v Ameriki, preko določene politike in evangeličanske skupnosti, že dlje časa »vsiljuje svoja stališča« ljudem, pravi Davidson, vokalist in kitarist banda. Da ostanem pri temi, tu gre poudariti še Nihilistic Violence, pesem, ki se začne s počasnejšem tempom, ki opisuje vsakdanji Pekel, ki ga doživlja razdeljena ameriška družba, s posebnim fokusom na 6. januarju 2020, dogodku, ki je jasen prikaz razdelitve.

Poleg predstavitev sodobnega Pekla so Revocation na Netherheaven raziskali tudi določene aspekte teološkega in literarnega Pekla. God Forsaken se ukvarja s teološkim pojavom, ki združuje (predvsem, vendar ne samo) določene ameriške evangeliste, tj. The Rapture. Gre za eshatološko mišljenje večje branže krščanske teološke doktrine, katere pripadniki verjamejo, da se bodo ob dogodku konca časa živi in vstali verniki dvignili v oblake k Bogu. Revocation pa so uradno narativo nekoliko spremenili. V njihovi zgodbi se je Bog naveličal človeštva ter se odločil za sodni dan. Pridigarji, ki so bili že pripravljeni na vzpon v onstranstvo, nemočno prepoznajo, kako se jim je Bog odrekel. Na takem albumu je gotovo nepogrešljiva tudi pesem, ki počasti morda največje literarno delo o pohodu skozi Pekel, to je Dantejev Inferno. Davidson je z branjem Dantejevega Inferna iskal navdih za album Netherheaven, del tega navdiha pa je šel v pesem Re-Crucified, ki se dejansko fokusira na omenjeno literarno delo.

Netherheaven je torej brutalen, diaboličen in temačen album, zagotovo sodi tudi na seznam albumov, ki se potegujejo za death metal album leta. Tehnično je kompleksen, predvsem kar se tiče ritmov, neizvedljiv za roko povprečnega človeka. Instrumentalno pa je temačen in mračen, poln disonanc, ki zamrznejo vsa upanja tistih, ki si drznejo na potovanje v Pekel z Revocation. Dokaj samozavestno lahko trdimo, da je to najboljši in najbolj drzen album Revocation do danes.