S Poljske, kjer je papež precej popularen, a ne tako kot Suffocation ali pa Broken Hope, prihaja band, ki ima najverjetneje več članov kot Slipknot, a igra izredno dober tehnični gore grind. In ne nosi mask.
Ko mislim na število članov, je najverjetneje res pet ljudi posnelo to ploščo, a je hec v tem, da so napisali kar vse člane, ker ne gre za session ljudi. To je spoštovanje! Parricide se palijo predvsem na čudovito dinamiko Dead Infection (uh, kako lepo zveni polka ritem z ultra downtuned in zdistorziranim bassom), preden vokalist naredi tisti “suck-the-air-in-growl”; po moje brez efektov, kar pridoda še dodaten plus. A da ne ostane le na nekih enostavnih, čeprav catchy riffih, skrbi predvsem boben, ki si drzne navade polka downbeata zamenjati z nenehnim tehniciranjem. Edino kar moti je tisti “ultra našponani” boben, ki kaže, da poleg Floja Mounijerja bobnar časti tudi Metallico. Zato band dobi še pridih mnogih tehničarjev, predvsem pa Macabre ali pa Deeds Of Flesh. Vokal je res ultra grozljiv, kar je po eni strani skorajda nenapisan protokol, medtem ko s tem največ izgubijo besedila, ki so res dobra. Mislim, kratka, jedrnata, a povedo več kot Dark Angel v svojih 294 riffih ali pa Cradle Of Filth v svojih “Sonetih nesreče”. Odlične teme, ki raziskujejo tako smrt, bolezen, politiko, manipulacijo, notranje strahove itd. Superca!
Kljub svoji nepretirani in nevsiljivi kompleksnosti pa album sčasoma postane monoton, a kaj, ko to na koncu razbijejo s priredbo Benediction – Subconscious Terror, kar seveda spet dvigne pluse. Resda obstaja veliko bandov kot so Parricide, ampak dokler jih ne dobim v roke, igraj Parricide!

Ivan