Malice so kalifornijski band, ki je v osemdesetih izdal dve odlični klasiki, Licenced To Kill in In the Beginning. Jay Reynolds, kitarist, je v letu 1987 skoraj pristal v Megadeth. Dave Mustaine zaradi konstantne opitosti in zadetosti ni opazil, da je v resnici dokaj slab kitarist, dokler niso prišli v studio, ko je Reynolds (ko ni znal odigrati svojih delov) poklical svojega učitelja, da »mu pomaga«. No, ta je na koncu pristal v bandu in odigral celotno ploščo ter turnejo za ploščo So Far, So Good, So What, ter se zapisal v Megahistory. Jeff Young. Malice so zaradi tega »incidenta« še dodatno pridobili na lokalni slavi (tudi slaba reklama je dobra reklama), žal pa dalje niso prav nikoli prilezli. Prekletstvo vseh bandov »druge lige«, na žalost. Minilo je več kot triindvajset in Malice so nazaj. Tokrat z Jamesom Rivero.
Rivera se odlično znajde v kombinaciji s svojimi otroki, torej Helstar, v ostalih bandih pa skoraj vedno deluje posiljeno, umetno in velikokrat tudi, kar je najhujše, tonalno mimo. V Malice temu ni tako, v bistvu se prav optimalno znajde. Malice so na novo posneli štiri stare klasike in dodali štiri čisto nove komade, kombinacija je obrodila sadove, James zveni naravno in udomačeno. Kitarsko delo je klasično, pravi ameriški power je prisoten skozi vseh približno 30 minut, nemška založba SPV pa obeta vrnitev Malice v Evropo. Po lanskem uspešnem Keep It True nastopu, ko smo po videnem koncertu družno sklenili, da Malice čaka uspešna plošča, če se bo Rivera prilagodil do mere smo dobili potrditev na ploščku, ki lepo povzema zgodovino ter okusno dodaja novejšo produkcijo s kančkom zasoljenosti v obliki bolj agresivnih riffov, kot smo jih bili vajeni na klasikah iz osemdesetih. Presenetljivo zadovoljivo.