Angelripper. Stric Tom. On je. Je poosebljeni nemški metalec in ne misli se ustaviti, pod nobenim pogojem. Sodom so bili eden redkih bandov, ki so skozi devetdeseta izdali mnogo odličnih albumov, za novega, Epitome Of Torture, pa je par internacionalnih recenzentov (in nevednežev) podalo čudna mnenja, da je ta album nekaj najboljšega po Sodom iz osemdesetih. To seveda nikakor ne drži. Več kot očitno niso slišali fenomenalnih Better Off Dead in Tapping The Vein, brutalno brutalnega LP-ja Masquerade In Blood (iz »sumljivega« leta 1995) ter odličnega Code Red (dva nalašč neomenjena albuma iz tega obdobja sta bila malce slabša). Te plošče so mnogokrat (nepravično) prezrte. Tistim, ki jih ne poznajo podrobno, priporočam ekstremno poslušanje. Prav tako ne smemo pozabiti na klasiko M-16 ter zadnji album In War And Pieces. Aktualni album je preprosta kontinuacija, nič pretresljivega, nič novega, nič neobičajnega torej. Sodom so Sodom in vedno bodo. Angelripper jezno poveljuje sodomitom in z nezgrešljivo (mnogokrat namerno) polomljeno nemško angleščino kaže, zakaj je to, kar je – legenda. Komadi so malce lažje, bolj direktno grajeni, tako kot na zadnjem albumu. Bernemann vključuje vedno več melodičnih idej (je velik fan Helloween itd.), ki pa seveda nikakor ne prevladujejo, so le delno prisoten dodatek. Izrazit je klasični Sodom punk občutek, v Stigmatized pa Angelripper zapluje v death metal growl, ki nikakor ni slab, prej odličen. Makka, novi bobnar, na svoji prvi studijski kreaciji s Sodom nazorno pokaže, zakaj stric Tom pravi, da je eden najboljših bobnarjev v Nemčiji. Bobni so prepričljivejši kot na zadnjih nekaj izdajah, bolj izvirni, bolj »težki«, z več Witchhunterjevega občutka in udarcev. S.O.D.O.M. je bodoča klasika, izstopajo pa še Into The Skies, Tracing The Victim in verjetno najboljši komad na plošči, Shoot Today, Kill Tomorrow. Kul izdaja v tipični maniri Sodom, ki je, kakršna pač je – nemška.