Koncertni album Live in Moscow predstavlja zaenkrat sklepno dejanje sodelovanja med Tillom Lindemannom, sicer pevcem pri Rammstein, in Petrom Tägtgrenom, ki ga metalski živež bolje pozna po delovanju v Hypocrisy in Pain. Po eni strani sta Till Lindemann in Peter Tägtgren novembra lani prenehala s sodelovanjem, po drugi strani je Till Lindemann nedavno izdal samostojni single Ich hasse Kinder, zaradi česar je nadaljnji obstoj projekta Lindemann povsem pod vprašajem.

A o tem si bomo belili glave enkrat v prihodnosti, ko se bo polegel prah na tokrat recenzirani izdaji. Po dveh albumih, in sicer Skills in Pills ter F & M, je v začetku lanskega februarja napočil čas še za obsežno evropsko turnejo. Till in Peter sta pred tem sicer že zabeležila nekaj nastopov, a ti niti približno niso primerljivi z lanskoletno turnejo, ki se je začela v Nemčiji, nadaljevala v Avstriji, na Češkem, Švedskem itd. ter na koncu pristala v Rusiji, kjer je bil na predzadnji dan turneje za vedno ovekovečen moskovski nastop.

Kar se tiče video materiala, mi je ta izdelek zelo všeč. Da je bilo vzdušje na koncertu odlično, je razvidno že po nekaj sekundah, sploh pa masa ljudi, ki bi jo človek sicer pričakoval na koncertu od Rammstein, naredi v vsakem primeru svoje. Čeprav je Lindemann mlad projekt, so obiskovalci koncerta besedila znali na pamet, kar je režiser znal dodobra izkoristiti, saj kamera skače sem in tja med Tillom in publiko, ki istočasno prepeva besedila. Sicer je opazno, da je bilo potrebnega veliko rezanja in montiranja, saj je res veliko menjav kadra, kar pa nikakor ne razumem kot negativno.

Glasbena oziroma instrumentalna izvedba pa je glede na originalne albumovske posnetke nekoliko predrugačena oziroma prirejena nastopu v živo. Tako so nekateri komadi predrugačeni z vidika uporabe klaviatur, so nekoliko daljši, medtem ko si tudi Till pri besedilih privošči malenkost prirejanja.

Od vsega skupaj 23 komadov, kolikor jih premoreta oba albuma recenzirane zasedbe, jih je moskovska publika 15. marca lani v VTB Areni slišala kar 17. To je razlog dovolj, da se v svojem besedilu nisem spuščal še v ta detajl, saj je menda jasno, da je zasedba odigrala vse hite, ki jih premore. Zato bi za konec tega besedila izpostavil enega, ki pa tudi sicer spada med moje najljubše komade te zasedbe. Gre za Home Sweet Home, ob katerem upam, da boste uživali enako kot jaz.