Medtem ko sem se maja med recenziranjem letošnjega EP-ja Urkraft še spraševal, kakšne namene imajo norveški pogani Kampfar, so ti zdaj že bolj ali povsem razkriti. Oba komada omenjenega polvečerca sta v obratnem vrstnem redu pristala na tukaj recenziranem dolgometražcu, medtem ko je band tekom njegove promocije razkril še tri od preostalih štirih komadov. Kdor je torej sproti sledil razkritim komadom, je že pred objavo celotnega ploščka vedel, kaj točno ga čaka.

Z vsega skupaj šestimi komadi so se Kampfar strukturno gledano z aktualnim ploščkom Til klovers takt približali albumu Kvass iz leta 2006. Te primerjave sem se poslužil tudi med recenziranjem v uvodu omenjenega EP-ja, medtem ko mi je celoten album še bolj utrdil mnenje o njuni podobnosti. Sicer nikakor ne v slabem smislu in nikakor ne kot edina referenca v zvezi s ploščki iz bandove diskografije. Kot pravi ta sam, je Til klovers takt nastal kot navdih njegovega celotnega 28-letnega delovanja, kar lahko tudi sam potrdim.

In ker se band z vidika hitrosti oziroma melodičnosti ni ustavil ali upočasnil, sem še toliko bolj navdušen nad tem, kar Til klovers takt je. Podobnosti s predhodnimi izdajami, ki so se mi pri Urkraft zdele deloma moteče, v tem širšem kontekstu izpuhtijo, na njihovo mesto pa stopijo drugi elementi, zaradi katerih album kot celota izpade močan samostojni izdelek. S temi drugimi elementi mislim na riffažo in melodije, ki seveda zvenijo poznano, a so vseeno dovolj drugačne, da všečno žgečkajo ušesa.

Til klovers takt torej dokazuje, da Kampfar v svojevrstnem blackmetalskem okvirju, v katerem že skoraj tri desetletja združujejo surovost, hladnost in melodičnost, še vedno premorejo dovolj kreativne širine, da navdušijo.