Ja, ja, verjetno vas večina ob branju imena skupine Ancient iz Norveške takoj pomisli na ploščo Svartalvsheim. No, v mojih ušesih navedena plošča sodi v sivo povprečje blackmetalskih izdaj istega časa, ki v ničemer in z ničemer ne izstopa. Zato pa izstopa njihova tukaj recenzirana izdaja The Cainian Chronicle. Izstopa po tem, da je upala še pred izdajo Rebel Extravaganza od Satyricon stopiti iz okostenelih dogem drugega vala black metala in (v) black metalu ponuditi nekaj novega oziroma drugačnega. Natančneje, ponudila je v osnovi konceptualno ploščo, ki vsebuje samostojno in domiselno zaokroženo reinterpretacijo zgodb iz stare zaveze in antike ter je pri tem uporabila precej v black metalu do tistega časa »nezamisljivih« prijemov. Poleg tega je bila plošča leta 1996 izdana pri Metal Blade Records (!), torej pri založbi, ki je v glavnem slovela kot dom death metal skupin, kot so Cannibal Corpse, idr. Še zanimivost: članica skupine ob nastanku plošče je bila Kimberly Goss (hrbtenica kasneje veliko bolj znanih Sinergy), ki je prispevala del vokalov in igranje klaviatur.

Plošča naša ušesa s (za takratne black metal zapovedi) perverzno čistim zvokom »prereže« Ponderous Lightning. Gre za intro, kjer različni načini igranja klaviatur, ki so tudi edino uporabljeno glasbilo, takoj ustvarijo vtis, da se nekaj dogaja tako na božanskem nivoju kot tudi na Zemlji, med smrtniki. In dinamika odmevajočega intra se stopnjuje, dokler nas v vsej svoji epskosti ne udari The Curse. Kitare takoj usekajo s srednje hitrimi akordi, deklamacija z moškim čistim vokalom še okrepi napetost, kakršno je ustvarilo igranje kitar. Pesem nato prestreli petje z grim vokalom, ki pooseblja govor Kajna pred svojim žrtvenim dejanjem, ko bogu žrtvuje svojega brata Abla. Čisti vokal, ki nadomesti grim vokal, oriše Ablovo smet. Pri tem hitro igranje kitar in bobnov do tega trenutka dviguje napetost. Sledi klaviaturni vložek, ki zgodbo prelomi v trenutek Kajnovega anagnorizisa oziroma ozaveščenja usodnosti svojega dejanja, ponovno odpetega z grim vokalom. V nadaljevanju v pesem vstopi še tretji, od prvega drugačen čisti vokal. V obliki dvogovora s Kajnom (grim vokal) upodobi Adama, ki se zaradi grešnega dejanja umora brata odreče prvorojencu Kajnu in ga izžene v deželo senc. Pesem tu doseže vrhunec, vendar se napetost spusti le za krajši čas. Pripovedni čisti vokal namreč napove, da Kajn odvihra v divjino, kjer naj bi trpel in naj bi ga čakala poguba, vendar …

Tak konec predstavlja odlično osnovo nadaljevanja v naslednji pesmi, napetost s koncem pesmi popusti, v Lilith's Embrace pa se preko igranja kitar začne izrisovati čisto nova podoba: Kajnovo blodenje. Kitare in bobnanje zvenita počasneje blackmetalsko. Pesem je oblikovana kot dvogovor; najprej med Kajnom (grim vokal) in Lilith (ženski čisti vokal), katere besede izjemno interpretira Kimberly Goss. Lilith Kajnu pokaže, da je tudi v tako mračnem in odročnem svetu mogoče živeti, in sicer s pomočjo čarovništva in magije je mogoče najti svobodo tudi tam, kjer je videti, kot da ni mogoče preživeti. Kajnu (tudi telesni) stik z Lilith da nove moči in voljo do življenja, da v vrhuncu pesmi, ki se pojavi šele na koncu, glasno zavrne poziv nadangela Mihaela h kesanju za storjeni greh in odrešitev. Kajn se odloči zavedno ostati svoboden in ponosen v mraku in temini. Odlično povezovanje igranja kitar z različnimi vokali in klaviaturami ustvarja pri vsakem dejanju pesmi drugačno in zanimivo atmosfero, tako da slednja poslušalca drži neprestano v pozoru in mu ne dovoli z mislimi odtavati stran. Melodičen in atmosferičen black metal Disciples of Caine odlično nadaljuje z opisom Kajnovega »popotovanja« po življenju v temini, njegovih želenj in dejanj. Glasba včasih odlično sledi in spet drugič napoveduje čustveno intenzivnost delov besedila pesmi. Zelo veseli, da imajo klaviature vlogo sooblikovalca atmosfere oziroma da ohranjajo kitare in bobne kot primat pri ustvarjanju glasbe. Tu se Kajnova saga konča in se začne skupinino raziskovanje drugih dimenzij staroveškega, ne judo-krščanskega.

At the Infernal Portal nas ponese v Dantejevo Božansko komedijo. Tempo pesmi in atmosferika ostajata podobna tistim iz predhodne pesmi. V njej se pojavljajo tudi kriki, kakršne pogosteje uporablja Danny Filth. Zaradi načina rabe grim vokala pesem deluje zelo jezno. Ob njenem poslušanju (takrat, ko sem prvič poslušal ploščo) sem prvič okusil, kako se italijanščina obnese v black metalu in tako takrat kot danes trdim, da gre sicer za zanimivo izkušnjo, vendar se italijanski jezik lepše staplja s power in/ali gothic kot pa z black metalom. Da je temu tako, poslušalec ugotovi takoj, ko pevec zapoje prej v italijanščini zapeto kitico še v angleščini. Akustični kitarski začetek instrumentalne Cry of Mariamne zveni precej podobno začetku klasike nesmrtnih Emperor »Alsvartr (The Oath)«. Kimberlyjini odmevajoči glasovi – ne petje – dejansko naslikajo doživeto podobo joka v vsej nemonotonosti navedene oblike obnašanja. V tem pesem deluje kot odličen očiščevalni del oziroma intermezzo, ki s svojo drugačnostjo poskrbi, da nas določen način igranja ne pomakne v odsotnost.

Prophecy of Gehenna zajema vsebino iz zgodb, povezanih s Staro zavezo. Glasbeno gre za ušesom prijeten melodičen black metal z nekoliko v ozadje potisnjenim, vendar še vedno dobro razumljivim grim vokalom. Kompozicijsko se pesem v veliko večji meri kot njene predhodnice opira na izvirne kanone prvinskega drugega vala black metala. Song of Kaiaphas je poleg prvih treh pesmi najbolj prepoznavna pesem na plošči. Poleg markantne (in v blacku vedno cenjene dobro upodobljene) atmosfere jeze in izbruhov hitrosti v njej najbolj markanten element predstavlja refrenski del, katerega glasbeno ozadje predstavlja precej upočasnjeno igranje kitar, ki odpre prostor odlično slišnemu šepetu z moškim čistim glasom, ki se nato razsrdi v grim krik.

Drugi instrumental (v smislu, da v njem ni petja, so pa glasovi) Exu temelji na zamolklem ritualnem zvenečem igranju bobnov ter glasov zadovoljenosti demonskega bitja, s katerimi se prepleta žensko vzdihovanje. Zelo nazoren zvočni prikaz podobe občevanja »grešnice« z demonskim bitjem. The Pagan Cycle je klic nekrščanskim predhodnikom in sodobnikom judo-krščanskega monoteizma. Besedilno predstavlja prikaz lepote in bogastva slavljenja letnih časov nekrščanskih verstev Evrope in Bližnjega vzhoda, torej nečesa, kar je z dominacijo treh oblik levantinskih monoteizmov (tj. judaizma, krščanstva in islama) na omenjenih prostorih žal zamrlo. Srednje hiter black metal, temelječ na igranju kitar ter bobnov, se odlično povezuje s prepletanjem čistega in grim vokala, pri čemer raba slednjega prevladuje. V pesmi najbolj ostane v spominu njen zaključni del z verzi: »Death is rebirth, The end brings new beginning, Ever Turning, The Wheel of the Pagan cycle.« Prekrasno, odlično.

Zadnja pesem na plošči Homage to Pan je hvalnica grškemu bogu, ki naj bi bil odgovoren za mogočno moško spolno slo, ki poteši in zadovolji nežnejši spol. Začne se z igranjem klaviatur, iz katerega se izvije spodoben black metal srednjega tempa. V delih med kiticami, ko igranje melodij električnih kitar stopi nekoliko nazaj, v ospredje vstopi atmosferično igranje kitarske solaže, ki nekoliko spominja na »zadeto« soliranje, kakršno je bilo značilno za rock sedemdesetih let. Pri tej pesmi velja omeniti še zares dolg black metal krik, ki oplemeniti tretjo kitico in naj bi (verjetno) izžareval neobvladljivo moško spolno slo.
 
The Cainian Chronicle zagotovo predstavlja tako ali drugače eno od referenc in odrivnih točk za razvoj skandinavske in bolj gotsko zveneče oblike black metala. Pogumno je namreč odprla vrata številnim ostalim skupinam, kot sta Diabolical Masquerade ali Cultus Sanguine, ki so se našle v tem odtenku black metala. V glasbi Ancient bomo imeli spet priliko uživati na festivalu v Posočju, kjer sem prepričan, da nam ne bo treba na kartico polagati kavcije za rabo kisika ali dobre volje (in ure in ure čakati na povratek položenega neporabljenega denarja), kupovati v trgovinah, ki nam jih predpiše organizator, ali piti slabega piva za pet in več evrov.