Finci, ki se že vse od leta 2008 trudijo oživiti tradicijo black metal žanra (devetdesetih), so po EP-ju (Astride over the Grave, 2009), prvencu (Pure Negativity, 2011) in lanski izdaji singla (Burn the City of God) letos na svobodo spustili nov plošček. V dolžino sega nekaj čez 35 minut in število pesmi se konča pri deveti stopnici. Manjša minutaža je sicer varljiva, saj bi načeloma pričakovali vsaj še en povprečno dolg komad, a temu niti ni tako. Sama hiperaktivnost albuma se oddolži kratkosti in je na koncu presenetljivo (ja, prav zares) preobsežen, vsaj s svojo zasnovo in vključenimi komadi. Zakaj? Mirnejše sklade niti ne bi sodile poleg in z nekaterimi mašili ravnajo malce nerodno. Člani ne skrivajo, da so jim vzorniki gospodje iz pričetka 90-ih let, a to niti ni razlog za kritiko. Je pa res, da je prva polovica albuma slabša od druge.
Medel uvodni komad Burn the City of God je bilo na primer moč slišati že na singlu, izdanem novembra, kjer je tudi komad Temple Without Walls (ta je boljši). Najkrajši komad Into the Abyss (peti po vrsti) želi biti grom blasfemije, a je le bolj slab komad in išče premise s slavnimi videospoti Immortal (še iz tistih mlečnih časov). Nato pa sledi In the End I Find My Beginning, ki že s svojim naslovom namigne na samoironijo, saj je z daljšim uvodom primernejši za začetek albuma. Tako se plata nekako prične znova, toda tokrat z drugega nivoja. Tudi prvi del je huronski, a ne v taki intenziteti; le vokal je v tem primeru izjema. Izdelek nato odpre vrata v svoje jedro in zdi se, kot da bi ti iz komada v naslednjega že v prvih sekundah nekdo metal v obraz sveža čreva in v žile brizgal adrenalin. Prvinsko, brezkompromisno in zlobno! Pri Pyhää Verta je kot gostujoči vokalist sodeloval tudi K-2T4-S (iz …And Oceans). Skladba Todkrieg skriva lepoto tega, ko je sredi dirjanja članom uspelo lepo vključili clean vokale, ki to pravzaprav niso (aka clean vokali Vikinga, ki se stiska za nos, da ne bi slučajno izustil previsokih glasov). Ta prijem pa izpade bolje kot vsi drugi poskusi mašila. Tematika se suče bolj ko ne od blasfemije in smrti do anti † (oziroma govori o sovraštvu do tega, kar ne ljubi telesnega življenja itd.).
Navsezadnje je mogoče nehvaležno ocenjevati glasbo, ki želi biti sveža, kot je bila tista v desetletju pred koncem tisočletja. Album Through the Window of the Night s svojo sestavo izpade sicer malce preobsežen in je brez dvoma dobro obujanje dediščine, a pravzaprav nič drugega.