Konec osemdesetih in v devetdesetih je Bill Steer pisal zgodovino ekstremne glasbe z Napalm Death in še bolj s Carcass. A časi se spreminjajo in Bill je konec devetdesetih z bandom Firebird začel nekaj čisto drugega. Vrnil se je k hard rock koreninam, v šestdeseta in sedemdeseta leta, ko so rockovsko zgodovino začeli pisati Cream, Deep Purple, Jimi Hendrix…
Kot samo ime pove je No. 3 tretji album Billove zasedbe. Že na začetku nas s Cross The Line popeljejo vsaj trideset let v preteklost, kjer ostanemo vseh sedeminštirideset minut, ko se v psihadeličnem vzdušju s Friend album tudi konča. V osnovi se Firebird držijo klasičnega (hard) rockovskega zvoka in ga nadgrajujejo z bluesovskimi, psihadeličnimi in elementi stoner ter southern rocka. Najboljši del albuma so udarnejše rockovske skladbe Cross The Line, Tumbling Down, Stone Believer, End Of The Day in Dream Ride z groovy kitarami, lepimi solažami in Billovim zadržanim vokalom, ki se zelo sklada s celotno retro podobo banda. Seveda na takem albumu ne sme manjkati orgelski zvok klaviatur, pri Hard Hearted pa Bill uporabi celo ustne orglice.
No.3 se sicer ne more enačiti s klasikami žanra, v katerega sodi. Vseeno pa predstavlja zelo uspel izlet v preteklost, h koreninam hard rock glasbe, katere se dandanes vse preveč zapostavlja.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.