Piše se leto 1980. Nemčija pozna heavy metal in speed metal. Mladenič iz tradicionalne rudarske družine, navijač Schalke 04 in ljubitelj vseh angleških bandov (ekstremno favorizira Motörhead) išče še ekstremnejše bande, s pomočjo katerih bi lahko še lažje izrazil svojo agresijo in nezadovoljstvo nad svetom, ureditvami in pravili. Le leto zatem se pojavijo Venom in Thomas se odloči ustanoviti band. Thomas Such, vsem dobro znan kot Tom Angelripper, je hotel igrati »hitreje kot Metallica, bolj brutalno kot Slayer in zlobneje kot Venom«, zato je ustanovil band, ki naj bi (oziroma je) predstavljal vse našteto. »Ruhrškega rudarja« nihče ni jemal resno (vsaj prvih nekaj let ne), a 28 let po ustanovitvi prav vsak metalec dopolnjuje ime njegovega banda s pridevnikom »kultno«. Nekaj je že storil prav, kajne?
Sodom so zadnja štiri leta studijsko počivali. Nazadnje so nas razveselili leta 2006 (sicer ne zelo, roko na … mizo), z istoimenskim, relativno šibkim albumom, ki ga je produciral nekdanji kitarist Andy Brings (Tapping The Vein, Get What You Deserve) v svojem domačem studiu, leta 2010 pa so končno ponovno zakorakali v močvirje sredi vojnega območja in ga nadvse lahkotno prebrodili s tankovskimi gosenicami in M-16 v rokah.
Angelripper in njegova priveska, »zajebantska« dvojica Bernemann in Bobby, ponovno vzpostavljajo visoko napetost skozi celotno vojno kreacijo. Koščki metkov letijo mimo naših glav skozi celotno ploščo, intenziteta ne pojenja, riffi povzročajo iskre na strunah in činelah. Težki temni zvoki krampov iz rudnikov ljubiteljev klasičnih Sodom zaščitnih znakov nikakor ne bodo razočarali. Sodom povzročajo samo in izključno razdejanje, ki ga najmočneje zadaja pet in pol minutni rušilec Styptic Paradise, je pa res, da je tu, za razliko od prejšnjih plošč, nekaj izredno melodičnih delov (mogoče namernih, a dvomim; Bernemann nikoli ni slovel po (pre)veliki inovativnosti, v osnovi ni nikoli preveč »ljubil« thrash metala), ki slabo spominjajo na nekaj neomembe vrednih švedskih melo-death bandov. Angelripper zopet ne izpušča kičastih naslovov komadov (Soul Contraband, God Bless You, Hellfire), slaba izgovorjava, en nemški komad in splošno neznanje angleščine (oziroma prepisovanje izrazov iz slovarjev) pa so nezgrešljiva oziroma že kar zaščitna dejstva večine Sodom izdaj.
Kljub naštetim faktorjem (ki so bolj ali manj dodatni »kul« faktorji) pa se Sodom ne ustavljajo, vojni motor naoljeno teče, člani pa na poti ulovljene entitete izpljuvajo v obliki mitraljeznega luknjanja vaših bobničev in vseh ostalih notranjih slušnih cevi. Tu ni prostora za raznežena srca, sprejemanje ujetnikov ali prizanašanje tistim, ki pravijo, da niso krivi. Čaka nas/vas le totalna distorzija in totalno uničenje v obliki neustrašne intenzitete. Brezkompromisno. Rudarsko.
Sodom si niso po naključju izborili kultnega statusa, s pristnim izražanjem, energijo in neskončnim, večnim navdušenjem nad metalom pa kontinuirano nadaljujejo rušilni pohod skozi zgodovino nemških (thrash) metal diskografij. Neustavljivo.

Tilen