Uspelo jim je! Po vseh pravnih težavah, kreganju znotraj banda, raznih tožbah, ki smo jih na kratko povzeli v prispevku singla Disruptor, so Fear Factory končno izdali naslednika Genexus. Več let so namreč poskušali z izdajo, večkrat so obljubljali nek nov izdelek, neke nepričakovane novosti v pesmih, ki bodo »zagotovo navdušile poslušalce«, je večkrat komentiral Dino Cazares. V intervjujih so bili čisto navdušeni tudi nad agresivnostjo, istočasno pa je sledilcem vzbujalo skrb, kakšna bo kakovost takega albuma oziroma če bo album sploh dočakal dan.

No, obljuba dela dolg in zelo očitno je, da jim je uspelo ločiti profesionalno življenje od težav med posameznimi člani. Vokalista namreč ni več v bandu, je pa pred tem posnel vse vokale in prispeval večji delež k besedilom. Pojavlja se vprašanje, kdo bo lahko nadomestil enega izmed ključnih elementov banda, vendar je to vprašanje za prihodnost. Novosti na albumu so opazne že takoj. Lahko bi ga razdelili na dva dela, kjer je glavna novost v prvem delu občutno večja in drugačna uporaba sintetizatorja, ki povsem ustreza njihovemu slogu, saj omogoča, da se v pesmih še bolj poudari dominantna atmosfera, zaradi česar je tak industrial metal še bolj industrial kot kadar koli prej. Čeprav Burton C. Bell ni ravno poznan po čistih vokalih (prej obratno), so ti zagotovo dodana vrednost in protiutež agresivnejšemu petju, saj so ti deli kot nalašč prirejeni zanj. Celotno agresijo pa ustvarijo kot po navadi tudi bobni in kitare, saj ohranjajo bistveno značilnost sloga Fear Factory, in sicer tako, da so poudarki v pesmih sestavljeni z isto dolžino note na kitari in pedalih na bobnu, kar močno poudarja ritem. Kitarski riffi so nekoliko bolj dodelani kot po navadi, kar jim je omogočilo nižjo stopnjo ponavljanja v primerjavi s preteklimi izidi. Paradoksalno je to tudi njihov najbolj melodičen album doslej, veliko je čistih vokalov, ki pa žal niso na nivoju, saj so precej studijsko popravljeni. Ni pa to tak problem, saj to ni neka nepričakovana negativna plat, pač pa nekaj, kar se pojavlja bolj kot ne na vsakem izidu, močneje pa prihajajo te pomanjkljivosti do izraza pri nastopih v živo.

Popravki na zvoku se včasih nekako ujamejo v kontekst strojev, umetne inteligence in njihove prevlade nad človekom, nikakor pa niso pokazatelj vrhunskih vokalnih kompetenc. Pesem Aggression Continuum kot nalašč zajame vse te novosti, vse stare spomine na albume, kot je Demanufacture, in vse novosti predhodnika Genexus v eno pesem, s prednostmi in slabostmi vred. Ločnico na albumu pa potegne drugi single Fuel Injected Suicide Machine. Od tu dalje pride agresija v ospredje, sintetizator pa se pomakne v ozadje, vendar ostaja vedno zelo pomembna komponenta pesmi. Mogoče v tem delu izstopa le Monolith, ki ni ravno uspešen poskus v primerjavi z ostalimi komadi in nikakor ni na nivoju vseh ostalih pesmi. Označujejo jo zelo osnovni ritmi in nek »poppy« prizvok, kjer pridejo popravki na glasu zelo do izraza.

Še ena novost albuma so napeti uvodi v nekatere pesmi, ki jih ustvarja apokaliptična ali post-apokaliptična pripoved na temačnih, s sintetizatorjem ustvarjenih podlagah. Te so se v preteklih izidih sicer že pojavilie, dober primer je Autonomus Combat System s predhodnika Genexus, vendar jih je na tem albumu bistveno več in dajejo pesmim že v začetku občutek neke nastajajoče agresije, ki se seveda potem tudi uresniči. Najboljša uporaba tega se sicer vidi na koncu zadnje pesmi End of Line, ko napetost kar naenkrat naraste, pripoved se pretvori v temačno napoved in poslušalca pusti v pričakovanju novega udarca, ki pa ne pride od nikoder. »The fear is gone … Only I … remain … « so zadnje besede, ki jih slišimo na tem album, vendar ostaja upanje. Upanje, da bomo nekoč (mogoče na naslednjem albumu?) spoznali, kdo ali kaj se skriva za tem skrb vzbujajočim glasom, ki nas pusti v taki negotovosti, da bi lahko podvomili celo v prihodnost celotne človeške rase. Le kako se zgodba nadaljuje …