Kul! Je prva stvar ki mi pride na misel, ko se odvrti tale plošča. Končno plošček, ki dejansko prinese kar obljublja – melodični heavy metal, tokrat (aaa, kako osvežilno) s primesmi pristnega glama.
Ni pa vse tako rožnato; ko plošček prvič zavrtite, je reakcija na prvi komad: »Kva??!Bljah!« Da pojasnim: komad Moonsigh je kot nekakšen »orientalski« power metal, v polovičnem tempu (počasni bobni, kitare, vokal), neposlušljivo torej. Nato pa se začne zares. Vsi komadi do vključno zadnjega Wall Of Lies so dobra mešanica nemškega heavyja in ameriškega glama 80-ih let. Pevec Carsten Schulz na trenutke prav osupljivo spominja na Vincea Neila (Motley Crue), Bobnarjev ritem je večinoma preprost a trden, double-foot je potisnjen povsem v ozadje in je uporabljen le na redkih mestih, v ospredje pa prihajajo spevne kitarske linije, ki občasno vlečejo proti Accept ali Bonfire, občasno pa na Motley Crue, ki so bandu verjetno eni večjih vzornikov. Kljub temu pa album občasno šepa pri sestavi komadov; nekateri se preveč lomijo, spet drugi so naravnost odlični (Written In Blood, Child Of Insanity). Seveda pri taki plošči ne gre brez balade in na Tattooed Heart lahko najdemo eno zelo dobro, In Love And War.
Skupen vtis plošče je torej zelo pozitiven in Evidence One so še en dober nov heavy metal band z nemške scene, ki s tem dokazuje, da je sposobna »izpljuniti« še dosti več kot le drugorazredne klone Helloween in Gamma Ray.

Grega