Počasi mineva šest let, odkar so Dimmu Borgir, norveški veljaki simfoničnega black metala, izdali Eonian, še vedno svoj aktualni studijski dolgometražec. Za krajšanje časa do naslednje izdaje je band od takrat do danes ponudil live album Live at Dynamo Open Air 1998 ter kompilaciji Dust of Cold Memories in Inspiratio Profanus. Od navedenih treh je slednja pritegnila dovolj moje pozornosti, da sem se odločil, da ji namenim nekaj besed. Ta prinaša osem priredb, ki so bile v preteklosti sicer že izdane, a nikoli na skupnem nosilcu zvoka. Seznam pesmi je takšen:

Black Metal (priredba Venom, sprva izdana na japonski različica albuma In Sorte Diaboli leta 2007)
Satan My Master (priredba Bathory, sprva izdana na limitirani različici albuma Death Cult Armageddon leta 2003)
Dead Men Don't Rape (priredba G.G.F.H., sprva izdana na limitirani različici albuma Abrahadabra leta 2010)
Nocturnal Fear (priredba Celtic Frost, sprva izdana na EP-ju Devil's Path leta 1996)
Burn in Hell (priredba Twisted Sister, sprva izdana na limitirani različici albuma Puritanical Euphoric Misanthropia leta 2001)
Perfect Strangers (priredba Deep Purple, sprva izdana na limitirani različici albuma Abrahadabra leta 2010)
Metal Heart (priredba Accept, sprva izdana na EP-ju Godless Savage Garden leta 1998)
Nocturnal Fear (Celtically Processed) (priredba Celtic Frost, sprva izdana na EP-ju Devil's Path leta 1996)

Kdor je imel že predhodno v lasti zgoraj navedene izdaje, temu recenzirana kompilacija ne prinaša nobenega dodatnega veselja. A tudi tisti, ki bandu redno sledite in ste veliki navdušenci njegovega simfoničnega black metala, s to izdajo ne boste (povsem) prišli na svoj račun. Zametki tega žanra so seveda prisotni, a priredbe so daleč od tega, da bi ponujale neko pravo zdravilo abstinenčne krize, ki jo sledilci Dimmu Borgir doživljamo zadnjih 15 ali 20 let.

Zakaj je potem dotična izdaja pritegnila mojo pozornost? Po eni strani mi je všeč njena kompaktnost. Osem komadov komajda presega pol ure igralnega časa. Po drugi strani so mi bile priredbe, kot so Metal Heart, Nocturnal Fear, Nocturnal Fear (Celtically Processed) in Satan My Master že od nekdaj pri srcu. Nekatere od teh v meni vzbujajo tudi 20 in več let stare spomine in občutke, ki so ob dojemanju glasbe še kako pomembni in v meni ustvarijo prijetno stanje zadovoljstva. Poleg tega se Dimmu Borgir sploh s priredbama Celtic Frost kažejo v bolj surovi luči, ki je bila kljub večni visoki stopnji melodičnosti nekoč značilna tudi za njih.

Podobno velja za priredbo komada Black Metal, ki pa je do izdaje Inspiratio Profanus nisem poznal. Njena izvedba je kar blizu originala, le zvok je nekoliko mehkejši in čistejši, kot se spodobi za recenzirani band in današnje stanje studijske tehnologije.

Če bi moral s prstom pokazati na komad, ki je najbližje temu, kar Norvežani sicer prodajajo kot »svojo glasbo«, bi izbral komad Burn in Hell. Ta vsebuje za moje uho največ simfoničnih elementov, poleg harsh vokala je uporabljen tudi clean vokal, medtem ko je po drugi strani kitarskemu riffu še zmeraj dodeljenega veliko prostora, kakor imajo Dimmu Borgir to v navadi.

Če kaj, bi lahko pogrešal priredbo pesmi Perfect Strangers. Ta mi ni bila všeč, že ko sem jo slišal na kompilaciji Legacy Magazine Sampler. Dimmu Borgir seveda instrumentalno ne naredijo nič narobe, a ta priredba je ena redkih, za katero menim, da harsh vokal iznakaže vzdušje originala, pa čeprav se tudi tukaj menjavata in/ali mešata harsh in clean vokal.

To je potem takem vse? Ne povsem. Imamo še priredbo komada Dead Men Don't Rape. S to so se Dimmu Borgir podali v industrijske black metal vode, s čimer deloma spominjajo na kreacije pokopanih The Kovenant. Tovrstno eksperimentiranje verjetno ne bi navdušilo dosti tradicionalistov, a zaradi svojega ekstremnega odstopanja od »pravila« sem ravno pri tej pesmi že takoj ob prvem poslušanju zastrigel z ušesi. Všečnost priredbe pa temelji tudi na dejstvu, da ta deluje temačno in težko, s čimer vsaj deloma poteši skomine po tistem pravem black metalu.