Briljantno. Ekscentrično. Popolnoma noro. Tokrat vam bomo predstavili švedske čudake Diablo Swing Orchestra. Česa podobnega še niste slišali, saj tu debata o tem, kaj sploh je definicija metal glasbe, doseže nove razsežnosti. Takoj pa povem, da album metalskim konservativcem ni priporočljiv, saj tu ne najdete hudih bobnov, energičnih riffov in neverjetnih solaž. Oziroma jih. Več o tem kasneje. To je mogoče na robu tega, kar bi še lahko pojmovali kot »metal« in kilometre stran od »to ni pravi metal, pravi metal se je zaključil v 90.«. Kdor ni pripravljen na premik iz lastne »cone udobja«, je opozorjen, saj ta zvrst prelamlja vse ustaljene sheme. Diablo Swing Orchestra so v metalu nekaj neobičajnega. Kritika jih uvršča v sodobno zvrst imenovano avant-garde metal, ki se trenutno vse bolj širi. Je pa ta zvrst tako raznolika, da je opis zvrsti nemogoča naloga. Band obstaja že od leta 2003 kot sekstet. Šesti član je bil čelist, kar je sicer že neobičajno, ni pa nekaj, česar še nismo videli. Vendar že poslušanje prve izdaje jasno pokaže, da gre tu za nekaj drugačnega, čisto norega. S časom so dodali še trobentača in trombonista. Vsi pretekli albumi so neverjetni, to je dejstvo, vendar je Swagger & Stroll Down The Rabbit Hole še tako bolj poseben, ker je videti kot odgovor na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi dodali vse glasbene zvrsti v metal. Zmedeno? Da. Ravno tu sloni genialnost banda, ki je iz zmede ustvaril nekaj, kar dejansko deluje. Ne kot poskus, deluje odlično in smiselno. Vsaka pesem je ne le zgodba zase, pač pa zvrst zase. In še to ne, saj najdemo v vsaki pesmi več zvrsti. Tu najdemo dubstep, hip-hop, filmsko glasbo, liriko, djent, flamenko, tango, klasično glasbo. Česa še nisem omenil? Saj res … metala.

Če se ne bi sami radi poglabljali v iskanje kitar in bobnov, čeprav se garantirano splača, vam takoj prihranim nekaj časa. Najbolj »metal« komadi so: War Painted Valentine, Jig of the Century, Malign Monologues, Out Came the Hummingbirds, Snake Oil Baptism, The Prima Donna Gauntlet. Našteti so le tisti, za katere bi lahko rekli, da pride metal nekoliko bolj do izraza, najdemo pa ga tudi v drugih. Nikakor pa ne prevladuje, ne v naštetih, ne v drugih. Nič ne prevladuje, vse se prelije v zabavno, enourno glasbeno žurko, ki nediskriminatorno izbira najbolj značilne poteze vsake uporabljene zvrsti. Vse je v ospredju na enak način, vsak instrument dobi svoje mesto. To ni samo band z »dodatkom« orkestra v ozadju, dejansko gre tu za mešanico vsega, ki te spravi na rob glavobola, če želiš to razumeti ali sploh o tem razmišljati. Vendar glasba nasploh tega ne potrebuje, saj se ukvarja z abstraktnim. Po poslušanju albuma ostaneta zmeda in veselje. Predvsem ostane dvom, kaj si ravnokar poslušal, in zato si album čez nekaj časa še enkrat predvajaš. In potem še enkrat. In še enkrat. In še enkrat …